Odločitev za upor je zahtevala veliko junaštvo

Tržič – Slavnostna govornica na državni proslavi, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, je v svojem nagovoru dejala, da je v obdobju, ko je svet zajela brutalna druga svetovna vojna, slovenski narod živel v prepričanju o svoji majhnosti, s predstavo o lastni nepomembnosti in bil je nepripravljen sprejemati velike odločitve. »Slovensko ozemlje je bilo po napadu na Kraljevino Jugoslavijo razdeljeno med štiri okupatorje: Nemce, Italijane, ki jim je Primorska do rapalske meje pripadla že po prvi svetovni vojni, Madžare in pripadnike Neodvisne države Hrvaške. Vsi štirje okupatorji so na svojem zasedenem ozemlju izvajali hude raznarodovalne ukrepe, da bi čim prej potujčili slovensko prebivalstvo. Odločitev za upor proti okupatorju je bila zato največja odločitev tistega časa in je zahtevala prelom s preteklostjo. Zahtevala je jasno opredelitev do narodnega obstoja in do tega, da narod vzame usodo v svoje roke. Še več, zahtevala je, da se ta preskok doseže z oboroženim bojem proti veliko večji vojaški sili in proti brezobzirni totalitarni ideologiji fašizma in nacizma. Odločitev za upor je zahtevala veliko junaštvo. Narod si bo pisal sodbo sam! Ta misel Ivana Cankarja je dobila z uporom proti okupatorjem novo in usodno pomembno vsebino.«

Kot je nadaljevala, so se v noči s 26. na 27. april leta 1941 v vili, kjer je živel književnik Josip Vidmar, sestali predstavniki nekaterih slovenskih političnih strank, društva Sokol in kulturnih delavcev. Ustanovljena je bila organizacija, ki se je kasneje imenovala Osvobodilna fronta slovenskega naroda, njen namen pa je bil oborožen upor proti okupatorju.

Poudarila je tudi vlogo kulture, ki je bila, kot je prepričana Klakočar Zupančičeva, vedno najpomembnejši temelj narodne identitete. Kritična je bila v svojem govoru do razpisa aktualnega referenduma, na katerem naj bi odločali o pravici do dodatka pri pokojninah za izjemne kulturnike in umetnike. Prepričana, da je referendum za državo, ki je nastala tudi zaradi poguma, idej, stvaritev in dejanj ustvarjalcev, ki s svojimi deli gradijo našo preteklost, sedanjost in prihodnost, sramoten. »Ker naroda ni, če nima svoje kulture. Narod brez lastne kulture je kot drevo brez korenin – veni izgubljen v času in prostoru. Kultura ni politika, politika pa bi morala biti kulturna.«

Spomnila je, da je bil slovenski narod ob uporu in ohranjanju lastne kulture v času najhujše morije na evropskih tleh zmožen tudi sočutja do človeka. Po drugi strani pa tudi po vojni ni bilo vse prav in pravično. »A resnice o Osvobodilni fronti, narodnoosvobodilnem boju in osvoboditvi izpod jermenov okupatorja ne smemo nikoli žaliti s potvarjanjem zgodovinskih dejstev,« je poudarila.

Svoj govor je Klakočar Zupančičeva sklenila z minuto molka v spomin na pokojnega papeža Frančiška. Državne proslave, ki so jo pospremila pričevanja in bogat kulturni program, so se  udeležili tudi predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar in drugi vidni predstavniki države, sodelovali so zastavonoše in nosilci bojnih zastav veteranskih organizacij Slovenske vojske in policije. Scenarist in režiser proslave je bil Tomaž Letnar.

Zgodovinski in pripovedni okvir programa je bila zgodba o koncentracijskem taborišču na Ljubelju, ustanovljenem kot podružnica Mauthausna zaradi gradnje predora. V ospredju pa upor domačinov, ki ni temeljil le na sovraštvu do okupatorja, temveč na spoštovanju človeškega dostojanstva ne glede na nacionalno pripadnost.