Trije otroci, vsi z Aspergerjevim sindromom (2)

Meta Štravs je po srednji zdravstveni šoli na Jesenicah izbrala študij specialne in rehabilitacijske pedagogike. Veliko se dodatno izobražuje. Ob raznolikem znanju, ki ga je pridobila na ta način, iz izkušenj z lastnimi otroki, kot učiteljica dodatne strokovne pomoči in sedaj kot učiteljica v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, je našla učinkovite pristope, ki pomagajo njenim trem otrokom z Aspergerjevim sindromom, ki imajo vsi kot spremljevalno težavo tudi motnje spanja.

»Najbolj priporočljive strategije pri motnjah spanja vključujejo higieno spanja (dosledna večerna rutina, izogibanje ekranom pred spanjem, umirjeno spalno okolje), vedenjske intervencije (tehnike sproščanja, vizualni urniki, zgodnje opozarjanje na prehod v noč), farmakološko podporo (po posvetu z zdravnikom se v določenih primerih uporablja melatonin) in senzorno prilagoditev (prilagajanje spalnega okolja, kot so temnejša soba, beli šum ali težje odeje),« je pojasnila. In kaj pomaga njenim otrokom? »Uporabili smo različne strategije. Poskusili smo tudi z melatoninom, a pri nas ni učinkoval. Pomagajo pa različne vaje za umirjanje in telovadbo možganov, poleg tega je pomembno, da ne glede na vse ostajam mirna. Jure in Jakob pred odhodom v šolo naredita vaje možganske telovadbe Brain Gym, različne dihalne tehnike ..., pred spanjem pa neke vrste meditacijo, da se možgani lažje umirijo, ker sicer preveč intenzivno predelujeta stvari, ki so se jima zgodile čez dan. Trudimo se, da so čim manj pred ekrani, še posebno pred spanjem. Vsem trem zelo pomaga tudi glasba. Jure in Jakob igrata na bobne in cajon, Tinkara pa na kitaro, poleg tega obiskuje solo petje,« je odgovorila.

Zaveda se, da imajo starši pomembno vlogo, a vse prevečkrat tako kot otroci z motnjami avtističnega spektra niso razumljeni. »Avtizma je veliko, nismo pa kot družba še toliko napredovali, da bi bili razumevajoči, sprejemajoči, da bi se začeli spraševati, kaj bi lahko kot družba naredili, spremenili, da bi vključili vse otroke s posebnimi potrebami. Dovolj dolgo se že govori o inkluziji, da bi jo lahko začeli tudi udejanjati,« meni.

Tinkara, Jure in Jakob so vključeni v redno šolo. »Jure in Jakob se že od vrtca zelo dobro poslužujeta maskiranja, kar pomeni, da znata dobro igrati nevrotipično osebo. Jure je imel v nižjih razredih v šoli kinestetično mizo, ki je ne potrebuje več. Jakob za poslušanje razlage potrebuje veliko mikro gibanja. Pomembno je, da učitelj razume ta motorični nemir. Kljub motnjam spanja, ki jima ponoči vzamejo nekaj potrebnega spanca, čez dan ne spita. Oba sta zelo aktivna, potrebujeta veliko gibanja. Nenaspanost jima gre kvečjemu v hiperaktivnost. Odkar vedo, kaj bi radi postali, imajo vsi notranjo motivacijo za učenje. Tudi Tinkara, ki je že na srednji zdravstveni šoli, pravi, da je pravilno izbrala,« je še povedala Meta Štravs.

Za konec staršem svetuje, da si v primeru motenj spanja pri otrocih poiščejo pomoč in naj ne privolijo zgolj v pojasnila, da te sovpadajo z motnjami avtističnega spektra. »Z zgodnjim prepoznavanjem, individualiziranim pristopom in sodelovanjem strokovnjakov je možno težave omiliti in izboljšati kakovost spanja ter s tem vsakdan posameznika,« je poudarila. (Konec)