Dan spomina na mrtve
Lani manj smrti kot predlani
Moja navada je, da povsod, kamor pridem, če le utegnem, obiščem pokopališče. Sprehodim se med grobovi, nagrobniki in spominskimi ploščami. Berem na njih napisana imena, letnice rojstva in smrti. Sprašujem se, zakaj so morali nekateri umreti tako mladi. Jemale so jih bolezni, nesreče, za mnoge pa letnice smrti povedo, da so jim življenja kruto skrajšale vojne. Ne glede na to, kje, kdaj in kako so umrli, so zapisani v naš spomin, v spomin živih. Civilizacijska dediščina in kultura nas učita, da ima vsak človek pravico do imena, do groba in do spomina. Naši predniki so že davno v opomin živim napisali resnico, ki jo lahko preberemo tudi na nekaterih pokopališčih: Kar ste vi, smo bili mi! Kar smo mi, boste vi!
Ker spoštujem spomin na mrtve, sem zgrožen nad primeri zanemarjanja spomenikov: doma ali na tujem, kjer so zadnji domovi slovenskih žena, fantov in mož. To veliko pove o nas. Zakaj je potrebno nasilje nad pokojnimi in spomini nanje? Kaj nam hočejo nagrobniki, da jih podiramo, teptamo, krademo? Komu so še danes nevarna imena fantov in mož, ki so napisana na partizanskih spomenikih in ploščah? Metanje jajc v spominsko ploščo pod spomenikom v Dražgošah ni le gnusna žalitev padlih, ampak tudi domačinov, ki so umirali pod streli in v gorečih hišah. Kako more biti toliko let po vojni za nekatere še vedno moteča plošča v okolici Šenčurja z imeni domačih fantov domobrancev, ki so bili pobiti na poti iz zapora v svobodo … Nasilje nad pokojnimi je nasilje, ne glede na to, kdo je storilec in kdo je njegova žrtev.
Pokojni so vredni miru, našega spoštovanja in spomina. Bili so del nas, del naše skupnosti. Tako kot mi so gojili upanje, sanjali, se veselili in jokali. Z našim spominom jih ohranjamo pri življenju. Takšne, kot so bili. Prepričan sem, da nam lahko spoštovanje pokojnih prinese mirni, človeka vredni sedanjost in prihodnost.