Želijo priti do resnice

Komenda – Društvo Izgubljeni otroci Slovenije pomaga pri iskanju izginulih otrok in razkrivanju resnice o okoliščinah izginotja. Pod njegovo okrilje se zatekajo zlasti mame, ki imajo podobno izkušnjo: iz porodnišnice so se vrnile same, saj jim je bilo rečeno, da so njihovi novorojenčki umrli. Jasnih odgovorov in dokazov o tem nimajo, zato želijo izvedeti, kaj se je v resnici zgodilo. O dvomih se je v javnosti začelo glasneje govoriti, ko so o podobnih primerih s sumom na odvzeme otrok po njihovem rojstvu poročali tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije.

Zavzemanja društva, da bi matere dobile odgovore na svoja vprašanja, so pred dvema letoma pripeljala do ustanovitve preiskovalne komisije državnega zbora – z namenom, da se ugotovi in oceni dejansko stanje o domnevno ukradenih otrocih med letoma 1965 in 1991. Pred letošnjim iztekom mandata je komisija, ki jo je vodila poslanka SDS Alenka Jeraj, pripravila vmesno poročilo, saj delo, je pojasnila Jerajeva, še ni zaključeno. Poročilo in predlagani sklepi, med njimi o nadaljevanju preiskave in posredovanju ugotovitev specializiranemu državnemu tožilstvu, v državnem zboru niso bili sprejeti, kljub temu pa je komisija dokument o obravnavanih primerih poslala tožilcu. Kot je pojasnila Jerajeva, so bile zaznane številne pomanjkljivosti, odstopanja in kršitve pri vodenju matičnih knjig, v zdravstvenih evidencah, postopkih pokopa in pri posvojitvah. »Veliko je razlik med podatki, ki jih hranijo bolnišnice, in tistimi, ki jih imajo upravne enote ali pogrebna podjetja, veliko je indicev, ki nakazujejo možnost, da je prihajalo do odtujitve otrok.«

Srečanje društva

Na srečanju članov in podpornikov Društva Izgubljeni otroci Slovenije minulo soboto v Podborštu pri Komendi je bila ena glavnih tem prav delovanje preiskovalne komisije. Predsednica Simona Šeremet Kalanj ni skrivala razočaranja nad zavrnitvijo poročila, zlasti pa nad govorom nekdanje predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, v katerem je med drugim menila, da gre za izkoriščanje stisk mater za pridobivanje političnih točk. »Komisija je delovala strokovno in pridobila obsežno dokumentacijo. Sodelovanje s člani komisije je bilo za naše društvo izjemno pomembno in dragoceno. Ocenjujemo, da nobena izmed držav bivše Jugoslavije, ki se sooča z enako tematiko, ni imela preiskovalne komisije s tako širokimi pooblastili in zavzetimi člani,« je poudarila. Posebej se je za angažiranost zahvalila Alenki Jeraj in Aleksandru Reberšku iz NSi. Oba poslanca sta se udeležila tudi društvenega srečanja, na katerem sta zagotovila, da se bosta z vsemi močmi zavzela za ponovno ustanovitev preiskovalne komisije. »Nadaljevali bomo, kjer smo zaključili; počakati pa moramo, da se najprej oblikuje vlada,« je pojasnila Jerajeva. Resnica ne sme biti utišana, je poudaril Reberšek, staršem izginulih otrok je bila povzročena velika bolečina.

V društvu si prizadevajo tudi za večjo pisarno – uredili so jo v Novem mestu –, uspelo pa jim je pridobiti status društva v javnem interesu, je Simona Šeremet Kalanj obelodanila spodbudno novico, ki med drugim obeta možnost prijave na razpise za finančno podporo. Zastopajo več kot sto mater, med njimi nekaj z Gorenjskega.

Monika Naglič z Brega ob Kokri, ki je pred tremi leti z nami delila bolečo zgodbo o izgubi sestre dvojčice – rodili sta se 18. novembra 1973 v kranjski porodnišnici –, ohranja upanje, da bo njeno iskanje, o katerem je spregovorila tudi že pred preiskovalno komisijo, obrodilo sadove. »V dokumentaciji o smrti sestre marsikaj vzbuja sume. Srečanja društva so za nas lepa priložnost, da si izmenjamo izkušnje. Čeprav po drugi strani pomenijo tudi težke trenutke, saj pogovori prikličejo boleče spomine,« je dejala z otožnostjo v očeh.