Kot učinkovita vadba za bolnike s Parkinsonovo boleznijo se je izkazal tudi boks, na zaslonu na fotografiji je nekdanji boksar Dejan Zavec. »Boks pogosto dojemamo kot nekaj agresivnega, v resnici gre za usklajeno, ritmično gibanje,« pravi Tina Štrumelj, ki izvaja študijo o vplivu boksa na ravnotežje in fizične zmogljivosti bolnikov. / Foto: Miran Juršič
Življenje s Parkinsonovo boleznijo
V Sloveniji je bolnikov s Parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi okrog deset tisoč, gre za najhitreje rastočo nevrodegenarativno bolezen. Napredek v medicini prinaša desetletja kakovostnega življenja, izzivi oskrbe pa ostajajo.
Ob nedavnem svetovnem dnevu Parkinsonove bolezni je Društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika pripravilo novinarsko konferenco Premostimo vrzel v oskrbi. Z njo so želeli opozoriti na vrzeli, s katerimi se bolniki še vedno srečujejo. »Medicina je od 60. let prejšnjega stoletja, ko so odkrili mehanizem pomanjkanja dopamina, na tem področju zelo uspešna. Zato se lahko v bolnikovo prihodnost zazremo optimistično in mu povemo, da so lahko pred njim še desetletja dobrega življenja,« je poudaril prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., spec. nevrologije in predsednik društva Trepetlika. Kljub temu v obravnavi ostajajo pomembne vrzeli – predvsem pri prehodu s sekundarne na terciarno raven zdravljenja ter pri vključevanju bolnikov v strukturirane programe rednega gibanja, so poudarili sodelujoči na konferenci.
Parkinsonova bolezen je kronična, neozdravljiva in napredujoča nevrodegenerativna bolezen možganov. Nastane zaradi propadanja nevronov, ki proizvajajo dopamin, kar postopno vodi v pojav motoričnih in nemotoričnih simptomov. »Med tipične simptome sodijo tresavica, drsajoča hoja, mišice postanejo bolj toge, gibljivost se zmanjša, človek se upočasni, poslabša se tudi ravnotežje,« je pojasnil prof. dr. Pirtošek. Kot dodaja, še vedno ni povsem znano, zakaj pride do propadanja nevronov. »Omenja se vpliv okolja – zraka, vode, hrane. A hkrati vemo, da lahko dve osebi živita v istem okolju, pa bo ena zbolela, druga ne. Pomembno vlogo ima tudi genetika. Govorimo o t. i. teoriji dvojnega udarca – kombinaciji okoljskih dejavnikov in genetske predispozicije, ki vplivajo na razvoj bolezni.«
Spremembe v gibanju in fizičnih zmožnostih se ne pojavijo čez noč. Bolnik jih praviloma opazi postopoma, skozi leta. »Pogosto rečemo, da se bolezen v posameznikovo življenje priplazi,« je dejala prof. dr. Maja Trošt, dr. med., spec. nevrologije in vodja Centra za ekstrapiramidne bolezni na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Ker se najpogosteje pojavi po 60. letu starosti, ljudje prve znake pogosto pripišejo staranju. »Kljub temu je pomembno, da ob spremembah poiščemo zdravniško pomoč. Zdravil, ki bi bolezen ustavila ali upočasnila, nimamo, lahko pa zelo veliko naredimo pri lajšanju simptomov in izboljšanju kakovosti življenja.«
»Velik del delovanja možganov je odvisen od prekrvavitve. Ko se gibamo, v možgane pride več krvi. Že preprost sprehod lahko spodbuja nastajanje novih možganskih celic in krepi obstoječe. Ob tem se med gibanjem sproščajo tudi biokemični prenašalci – dopamin, katerega pomanjkanje je povezano s Parkinsonovo boleznijo, pa tudi serotonin in adrenalin. Vse to vpliva na potek bolezni,« poudarja prof. dr. Pirtošek in dodaja: »Gibanje je ena najpomembnejših nefarmakoloških oblik zdravljenja.«
Pomembno vlogo pri ozaveščanju, izobraževanju in spodbujanju gibanja imajo tudi tabori, ki jih v okviru društva Trepetlika že dvajset let organizira Lidija Ocepek, dipl. medicinska sestra, specializirana za področje Parkinsonove bolezni. »Ko z njimi preživim več dni, jih vidim z druge perspektive. Po nekaj dneh so bolj sproščeni, povezani in zadovoljni. Socialni vidik je pri tej bolezni izjemno pomemben, zato je zelo dobrodošlo, da na tabor z bolnikom pride tudi kdo od svojcev. Ko bolezen napreduje, je ključno, da jo razumejo tudi oni in znajo pomagati,« dodaja Lidija Ocepek.
