Znamenito brizgalno so Libeličani postavili na častno mesto sredi vasi. / Foto: Jože Košnjek

Znamenito brizgalno so Libeličani postavili na častno mesto sredi vasi. / Foto: Jože Košnjek

Znameniti libeliški boj za mejo in brizgalno

Libeliče nad Dravogradom, vas na desnem bregu Drave, so edina pozitivna zgodba iz slovenskega boja za severno mejo in izgubljenega plebiscita leta 1920. Vas je bila leta 1922 priključena k tedanji Jugoslaviji.

Libeliče – V ponedeljek, 23. novembra, bo državni praznik dan generala Rudolfa Maistra. Na ta dan leta 1918 je narodno zavedni general in pesnik Rudolf Maister - Vojanov s svojimi prostovoljci prevzel nadzor nad Mariborom in vojaško poveljstvo na Štajerskem ter začel boj za našo severno mejo od Maribora so skrajnega zahoda na Koroškem, do meje z Italijo. Kljub jugoslovanski zasedbi Koroške – očitno je bila prepozna – so predstavniki zmagovitih držav sklenili, da se morajo Maistrovi oziroma jugoslovanski kraljevi vojaki umakniti, o usodi južne Koroške, poseljene tudi s Slovenci, pa bo odločal plebiscit. Potekal je 10. oktobra leta 1920. Skoraj 60 odstotkov glasovalcev v coni A se je odločilo za Avstrijo. Določena je bila meja po Karavankah, ki velja še danes … Koroška je bila za tedanjo Kraljevino Jugoslavijo in za vse njene naslednice izgubljena. Postavljeni so bili mejni kamni, ki stojijo še danes.

Libeliče so znane po krompirju, ki izvrstno rodi na Libeliškem polju. Čez kraj poteka 15. vzporednik. Posebnost Libelič je kostnica iz 12. stoletja in je ena od treh kostnic v Sloveniji (Libeliče, Jarenina, Mokronog). Libeliče so bile namreč velika prafara s pravico pokopavanja. Ker so bila takrat pokopališča majhna in območje pokopavanja veliko, so nove pokojnike pokopali v stare grobove, iz katerih so odstranili kosti in jih shranili v kostnici.

Upor Libeličanov

Na Libeliškem polju pod vasjo Libeliče na desnem bregu Save nad Dravogradom, potisnjeni pod Libeliško goro, so bili postavljeni, vendar niso imeli miru. Ko so vaščani videli, da jih je plebiscitna komisija kljub večinskemu glasovanju za tedanjo Jugoslavijo postavila na avstrijsko stran, so se uprli. Prestavljali so komaj postavljene mejnike, rezali bodečo žico, se upirali orožnikom in avstrijskim varuhom meje, pisali pritožbe in bili zaradi svojega početja tudi kaznovani. To je bil izjemen primer narodnega zanosa, zavesti, poguma in upora. Navidezno neprehodna ovira je bila postavljena na glavo. Komisija za določitev meje je popustila in 30. septembra 1922 ponovno pregledala izide plebiscitnega glasovanja v vasi, ki je bilo večinsko za Kraljevino Jugoslavijo. Dan kasneje, 1. oktobra leta 1922, je odločila, da se meja prestavi poldrugi kilometer višje proti Avstriji. Na njej ni mejnikov, saj ne poteka ravno, ampak po mejah parcel Libeličanov. Libeliška zmaga, za katero so poleg domačinov še posebej zaslužni domači duhovnik Anton Vogrinec, ki je umrl leta 1947 v Libeličah in na katerega spominja doprsni kip pred staro šolo, in učitelja Rudolf Mencin in Janko Gačnik, je edina svetla točka v za Slovence otožni zgodbi o severni meji, ki je, tako kot na zahodu na meji z Italijo, zarezala v narodovo telo.

Libeliška kostnica je ena od treh v Sloveniji. Zgrajena je bila v 11. stoletju. V zgornjem prostoru je bila kapela Svetega Mihaela, spodaj pa prostor za kosti. / Foto: Jože Košnjek

Libeliška kostnica je ena od treh v Sloveniji. Zgrajena je bila v 11. stoletju. V zgornjem prostoru je bila kapela svetega Mihaela, spodaj pa prostor za kosti. / Foto: Jože Košnjek

Prepir zaradi brizgalne

Adrijan Zalesnik, lokalni turistični vodič, upokojeni učitelj in lokalpatriot, ki pozna preteklost in sedanjost vasi, pozna mnoge zgodbe svoje vasi. V začetku oktobra, ko smo člani Društva general Rudolf Maister iz Kranja obiskali Libeliče, nam je povedal tudi primer gasilske brizgalne. Gasilstvo ima v vasi dolgoletno tradicijo in še danes je med najbolj delavnimi v občini Dravograd. Prebivalci sosednje vasi Potoče ali Bach, ki je ostala v Avstriji, so bili nejevoljni, da je gasilska brizgalna, za katero so tudi prispevali nekaj denarja, ostala v Libeličah. Sredi dneva so jo ukradli in odpeljali v Potoče. Libeličani jim niso ostali dolžni. Brizgalno so hoteli nazaj in z namero obvestili jugoslovanske mejne organe. Štirinajst gasilcev se je pretihotapilo čez mejo. V Potočah so vlomili v prostor, kjer je bila brizgalna. Žal so bili opaženi. Avstrijski oboroženi žandarji so krenili za njimi, vendar so Libeličani po drugi poti čez polje prečkali mejo in brizgalno skrili na varnem v Dravogradu. Beg bi se lahko tudi tragično končal, saj so bili žandarji oboroženi. Po nekaj mesecih se je črpalka z opremo iz Dravograda vrnila v Libeliče, kjer so jo postavili na častno mesto sredi vasi. Leta 2002 je črpalka, ki je bila dolgo jabolko spora, postala dejavnik sodelovanja. Tega leta so gasilci v Potočah/Bachu praznovali 80-letnico svojega društva in so želeli na ogled postaviti tudi sporno brizgalno. Libeličani so jo posodili. Po proslavi so jo sosedje z obeh strani meje skupaj vrnili v Libeliče! Brizgalna je tudi del libeliškega krajevnega grba skupaj z znamenito kostnico in stopinjami svetega Martina, ki je zavetnik tamkajšnje cerkve.