Župan(ja) naj bo ...

Najpogosteje uporabljena volilna krilatica je, da so volitve praznik demokracije. Na ta dan ima pravico voliti vsak polnoletni državljan, na lokalnih volitvah pa tudi polnoletni državljan druge države članice Evropske unije s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Na ta dan glas predsednice države šteje prav toliko kot glas dijaka, ki je ravno dopolnil osemnajst let.

Lokalne volitve bi lahko razglasili kar za največji praznik demokracije. Toliko kandidatov, kot jih imajo volivci »v ponudbi« na lokalnih volitvah, ni na nobenih drugih volitvah. Na državnozborskih volitvah 22. marca letos se je na primer za poslanska mesta po vsej državi potegovalo 1185 kandidatov. Na nedeljskih lokalnih volitvah pa se samo v 24 občinah širše Gorenjske, iz katerih Gorenjski glas redno poroča, za mesta v občinskih svetih poteguje kar 2751 kandidatov. K njim prištejmo še 79 županskih kandidatov, da o vseh kandidatih za člane svetov vaških in krajevnih skupnosti sploh ne govorimo.

Kljub taki množici kandidatov, med katerimi marsikoga poznamo kot soseda, sodelavca ali človeka, ki že leta deluje v domačem društvu, pa zanimivo lokalne volitve na volišča praviloma privabijo manj volivcev kot na primer državnozborske. Pregled podatkov o volilni udeležbi na zadnjih petih državnozborskih, predsedniških, evropskih in lokalnih volitvah namreč pokaže, da se je lokalnih volitev v povprečju udeležilo 50,65 odstotka volilnih upravičencev, medtem ko je bila povprečna volilna udeležba na preteklih petih državnozborskih volitvah 62,24-odstotna in na predsedniških 54,83-odstotna. Le na volitvah v Evropski parlament je volilna udeležba nižja kot na lokalnih – v povprečju je dosegla malenkost več kot 30 odstotkov.

Kandidati, izvoljeni na lokalnih volitvah, bodo naslednja štiri leta v našem imenu odločali o številnih vprašanjih, pomembnih za naše domače okolje in kakovost bivanja v njem. Pred nedeljo se je zato vredno pozanimati, čemu bi kot župan ali svetnik dali prednost. Programi so lahko na prvi pogled precej podobni, saj si vsi želijo urejenih cest, dostopnih stanovanj in dovolj prostora v vrtcih. Razlike se pokažejo, ko je treba povedati, česa bi se lotili najprej, kako bi to plačali in kateri projekt bi medtem moral počakati. Pri kandidatih, ki so občino že vodili ali sedeli v občinskem svetu, imamo še eno merilo. Pogledamo lahko, kaj so obljubljali pred štirimi leti, kaj jim je uspelo uresničiti in kako pojasnjujejo zamude. Tudi po tem jih lahko presojamo.

In zakaj ne bi izkoristili pravice, da odločimo, komu bomo podelili svoj glas, da sami izberemo, kdo bo sprejemal te odločitve?