Strah pred neznanim

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Gorenjska / sobota, 23. julij 2016 / 11:09  

Spominjam se, kako so pred leti prebivalci v več slovenskih krajih nasprotovali možnosti, da v njihovi bližini nastanijo skupnosti z zdravljenimi odvisniki. Ne tako daleč od nas so pred dvema desetletjema, ko so začeli iz zavodov v manjše enote seliti bivalne skupnosti za otroke in mladostnike z motnjami vedenja, bližnji sosedje s peticijami nastopili zoper te namere. Prve in druge je bilo najbrž strah odklonskega vedenja, ki so ga pričakovali od mladih na robu družbe in ki bi utegnilo ogroziti njihovo mirno bivanje, skratka njihovi predsodki so izvirali iz strahu in neznanja. Po desetletjih, ko imamo v Sloveniji »komune« za zdravljenje odvisnosti in stanovanjske skupnosti z otroki z vedenjskimi in vzgojnimi težavami, so dobre izkušnje razblinile nezaupanje in strah. Ljudje so videli, da se kljub sobivanju z drugačnimi od njih nikomur ni zgodilo nič hudega in da njihov življenjski slog nikakor ni ogrožen.

Današnji strahovi so povezani s tujci, ljudmi drugih ras, kultur ali veroizpovedi, o čemer smo se lahko prepričali na lanskoletnem množičnem shodu zoper nastanitev prebežnikov v Šenčurju. Do namestitve teh potem ni prišlo, tudi eksodus v vojni trpečih beguncev čez našo državo se je ustavil in se preusmeril drugam, tako da nas ti problemi nič več tako intenzivno ne zaposlujejo. Pač pa ljudi še vedno zmoti muzika ali kak drug detajl, ki spominja na tujo kulturo, tako kot je denimo nekega domačina iz gorenjskega turističnega kraja, ki se je pritoževal nad arabskim melosom. To sicer težko razumem, saj turizem pomeni tudi tuje goste, ki naj bi bili domačinom dobrodošli, saj ta gospodarska panoga prinaša denar, pa naj bodo to evri, jeni ali kuvajtski dinarji. Težko razumem tudi nasprotovanje sosedov gradnji materinskega doma, domov starostnikov in bivalnih skupnosti za ljudi s posebnimi potrebami. Kaj v teh primerih napaja nezaupanje soseščine, ne vem. Morda v svoji bližini ne želijo gledati socialnih problemov, betežne starosti, bolezni in invalidnosti, kar v življenju sicer lahko doleti vsakogar med nami. Najtežje od vsega pa razumem primer, o katerem sem slišala nedavno. Skupina mladih staršev je želela na zelenici v blokovskem naselju postaviti nekaj igral za otroke. In glej, našli so se stanovalci, ki so zagnali neznanski preplah, češ to pa ne, saj bo otroški vrišč skalil njihov vsakdanji mir. Nedoumljivo je, da nekoga motijo otroci. Vsi smo bili nekoč otroci s potrebo po igri, večina od nas je imela ali ima otroke in ne bi se nam smelo biti težko postaviti v njihovo kožo. Če ne zaradi drugega, ker so otroci naša prihodnost, ravno oni tisti, ki bodo delali za naše pokojnine.