Stavka na upravnih enotah

Vsaka stavka je povsem legitimna pravica vseh zaposlenih in osebno zagotovo podpiram vsak boj delavcev za pripadajoče pravice ob vsem spoštovanju potreb državljanov in še posebno potreb vseh invalidov, ki nujno potrebujejo tudi storitve upravnih enot po vsej Sloveniji.

Berem osupljiv članek o tem, kako se pred upravnimi enotami zbirajo državljani že sredi noči in zjutraj sprintajo za čim boljše mesto v čakalni vrsti pred okenci upravne enote.

Berem tudi vse druge članke, ampak nikjer nisem prebral nič o pomembnem dejstvu, da invalidi zaradi ovir ne morejo sprintati za najboljša mesta v čakalnih vrstah, še posebno tam, kjer upravna enota sploh ni dostopna, tako gibalno oviranim kot tudi senzornim invalidom, na kar že kar nekaj časa resno opozarjata tako Varuh človekovih pravic kot tudi Zagovornik načela enakosti v RS.

Razumem potrebe vseh prikrajšanih, ki potrebujejo storitve na upravnih enotah, ampak razumem pa tudi potrebe vseh invalidov, ki jim odločba UE pomeni tudi pravico do tehničnega pripomočka, ki je osnova za dostopnost do okolja in predvsem dostopnost do pomembnih informacij in osnovni pogoj za enakopravno vključevanje v družbeno socialno okolje, ne nazadnje tudi dostopnost do izobraževanja in enakopravno vključevanje do vseh življenjsko pomembnih aktivnosti, bodisi v domačem okolju ali pa v različnih ustanovah.

Nedolgo nazaj se je zgodila zdravniška stavka, ki je ravno invalide postavila v popolnoma nemogoč položaj, saj jim je onemogočila podaljšanje vozniškega dovoljenja, kar je povzročilo resno težavo pri ohranitvi njihovega delovnega razmerja, kakor tudi dostopnosti do opravljanja dela in tudi do enakovrednega vključevanja v produktivno družbeno-socialno okolje, kar je bila resnično sramota za socialno državo.

In sedaj tudi ta stavka na upravnih enotah postavlja invalide v povsem nemogoč, da ne rečem diskriminatoren položaj, saj jim onemogoča dostopnost do tehničnih pripomočkov in s tem eklatantno krši vse pravice invalidov, ki so zelo nazorno zapisane v Mednarodni konvenciji o pravicah invalidov, ki jo je Republika Slovenija ratificirala med prvimi državami v EU že davnega leta 2008.

Očitno je tudi ta Mednarodna konvencija OZN o pravicah invalidov zgolj še ena črka na papirju, ki v praksi očitno nima nobene veljave, kar je dejansko res sramota za socialno državo, zato resno apeliram na vse odločevalce, pogajalce, vlado, ministrstva in vse druge, da vsaj invalidom omogočijo neko osnovno dostojanstvo in prioriteto pri uveljavljanju vsaj osnovnih človekovih pravic do dostopnosti.

Boris Horvat - Tihi, predsednik društva
Auris Kranj,
podpredsednik
Nacionalnega sveta
invalidskih organizacij Slovenije