Inženirka z dušo igričarke

Lea Naglič je ena od desetih kandidatk za inženirko leta, edina v tokratnem izboru, ki prihaja iz podjetja na Gorenjskem. Zaposlena je v šenčurskem podjetju NiceLabel (del skupine Loftware), kjer opravlja delo testerke. Išče napake v programski opremi in skrbi, da te ne pridejo do uporabnika. »Včasih kakšnega razvijalca spravim v slabo voljo,« hudomušno pripomni in potem v bolj resnem tonu nadaljuje: »Testerji smo pomembni zato, ker nihče ne želi uporabljati programske opreme, ki ima napake. Skoraj zagotovo se bo namreč našel kakšen uporabnik, ki bo izbral pot, ki je razvijalec opreme ni predvidel. Naše delo je, da preizkušamo te različne poti, opozarjamo na napake in s tem pomagamo izboljšati program in uporabniško izkušnjo.«

Najprej v jezikoslovje

Njena pot v inženirstvo ni bila ravna cesta. Najprej jo je odneslo v jezikoslovje, na študij japonologije, ki ga je tudi uspešno zaključila. Japonska ji je s svojo edinstveno kulturo še vedno blizu, ker pa NiceLabel sodeluje tudi z japonskimi podjetji, ji včasih prav pride tudi znanje jezika. A kot pravi, svoje poklicne poti v tej smeri ni videla, zato se je po zaključku študija vpisala na srednješolski program računalniškega tehnika, nato pa nadaljevala na kranjski Fakulteti za organizacijske vede, kjer je izbrala smer informatike. Vse od zaključka študija dela v podjetju NiceLabel, najprej kot informatičarka, zadnja leta pa kot testerka.

Za izbor za inženirko leta so jo predlagali nadrejeni. »Prijetno me je presenetilo, da nekdo tako visoko ceni moje delo, hkrati pa se mi izbor zdi odlična priložnost, da dekletom, pa tudi fantom, ki se odločajo za izbiro poklica, pokažemo, da je lepo delati v inženirstvu,« pravi Kranjčanka, ki sicer zadnja leta živi v Trbovljah.

O razlikah med ženskami in moškimi pravi, da imajo ženske morda več občutka za podrobnosti in lahko opravljajo več stvari naenkrat, oboje pa ji prav pride pri delu. Kot ženska v večinoma moškem kolektivu se sicer počuti odlično. »Seveda smo si enakopravni, a tudi različni. Moški so bolj direktni, če kaj ni tako, kot mora biti, se to tudi jasno pove in razreši zadevo.«

Spol ne ločuje

V sedanji službi je zato, ker je ženska, nihče ni gledal zviška, na enem izmed prejšnjih delovnih mest pa se je s stereotipnimi predstavami o spolu že srečala. »A razmere se spreminjajo in vedno bolj razumemo, da nas spol ne ločuje oziroma omejuje. Morda so v splošnem moški res bolj tehnično usmerjeni in ženske več podrobnosti namenjamo videzu in podrobnostim, a za kvaliteten končni produkt je pomembno oboje.«

Kot pravi, v svojem delu uživa in vidi še številne možnosti za nadaljnji razvoj. A delo ni edino, kar jo zaposluje. Po duši je igričarka. Prepričana je, da kvalitetne računalniške igrice niso nujno izguba časa in lahko razvijajo strateško razmišljanje, občutek za podrobnosti in ustvarjalnost. Te ji ne manjka niti na drugih področjih. Poleg računalniškega oblikovanja se ukvarja s slikanjem, izdelovanjem nakita, poje in včasih poprime za kitaro. Občasno pomaga tudi partnerju, ki se ukvarja s kovaštvom. »Imam toliko hobijev, da jih ne dohajam. Ampak menda se ustvarjalnost izraža na različnih področjih – in kot kaže, to drži,« pravi.

Kaj svetuje mladim, ki se odločajo za poklicno pot? »V današnjem svetu je več vrst dela kot kdajkoli prej, zato se je v najstniških letih včasih težko odločiti, kaj boš počel vse življenje. Če vas nekaj zanima, svojim ciljem sledite z vsem srcem in zanje trdo delajte. Če pa boste na poti videli, da to ni tisto, kar si res želite, se ne bojte presedlati na drugo področje.«