Bilo je nekoč v »Jugi«

Ob celoletnem vsedržavnem zaznamovanju 30-letnice slovenske osamosvojitve bi – ponosni na ta pomemben akt v narodovi zgodovini – z obletnico lahko povezali tudi letošnjo osrednjo muzejsko razstavo Loškega muzeja. Čeprav ta ne pripoveduje o uspehih in neuspehih treh desetletij življenja v lastni državi, ki so nam, če le nimamo prislovičnega spomina zlate ribice, še zelo blizu, ampak nas popelje v čas socialistične Jugoslavije, v slabega pol stoletja dolgo obdobje po drugi svetovni vojni; Od osvoboditve do osamosvojitve, kot je nedvoumen naslov razstave. Zakaj torej povezava? Seveda bo razstava mnogim obudila spomin na to, kako se je nekoč živelo v državi, ki je ni več – marsikdo na ta leta gleda z nostalgijo – hkrati pa nas spodbuja k razmisleku in primerjavi, kaj je bilo takrat dobro in kaj slabo ter ob tem predvsem k spoznanju, v kakšni državi in kako živimo danes, ali pa celo do želja, kakšno Slovenijo hočemo v prihodnosti.

V širšem kontekstu časa

Seveda razstava poudarja območje Škofje Loke, Selške in Poljanske doline ter Žirovske kotline, ki pa je bilo kot del Republike Slovenije vključeno v zvezo socialističnih republik Jugoslavijo, ki je v 46 letih svojega obstoja tu pustila sledi na različnih področjih gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja. Po razstavi naju je s fotografinjo popeljala četverica soavtorjev, kustosov Loškega muzeja: Biljana Ristić, Jože Štukl, Petra Čeh in Sara Šifrar Krajnik.

»Pri snovanju razstave smo se zavedali, da gre za dolgo in kompleksno obdobje, ki je bilo del večje zgodbe in v katerem se je zamenjalo več generacij. Zato ta čas predstavljamo v širšem kontekstu, skozi gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo, kulturo in vsakdanje življenje, seveda pa se na začetku dotaknemo tudi konca druge svetovne vojne in uvedbe novega družbenega sistema ter v zaključku slovenske osamosvojitve,« multidisciplinarno obravnavo danega obdobja pojasni vodja projekta zgodovinarka Biljana Ristić. »V posameznih temah se tako prepletajo različna področja, kar je bilo značilno tudi za življenje v večnacionalni državi Jugoslaviji. Pri predstavljanju tem smo uporabili več različnih medijev, poleg predmetov in fotografij tudi zvok in video, kar omogoča poglobljeno branje oziroma razumevanje obdobja.«

Obnova in gospodarstvo

Muzejska postavitev Od osvoboditve do osamosvojitve je raznolika kot velik stanovanjski blok, v katerega so se v času povojne obnove in pospeševanja gospodarstva naseljevali delavci, ki so prihajali s podeželja, kasneje tudi iz drugih republik. Razstavi sledimo kot po novozgrajenem stanovanju po hodniku in nato iz sobe v sobo. Ob vstopu nas pozdravi velika slika proslavljanja svobode in konca vojne na osrednjem škofjeloškem trgu in v nadaljevanju zemljevid Jugoslavije ter grb in papirnate zastavice nekdanjih republik. »Pomembno je predstaviti kult predsednika Tita, ki ga je oblast privzgajala že šolski mladini,« doda Ristićeva, umetnostna zgodovinarka Petra Čeh pa ob tem predstavi maršalovo sliko domačega avtorja Pavla Bozovičarja: »K Titovemu portretu pa smo kot protiutež dodali delo iz zasebne zbirke Simona Mlakarja iz leta 1982, ko je na običajni karton naslikal provokativen motiv z naslovom Partizanski miting 2.« Predstavljenih je tudi nekaj predmetov z izkopavanj za grajskim zidom pred leti – takoj po vojni je nova oblast na Loškem gradu namreč organizirala taborišče za vojne ujetnike.

Slika Kronist Franceta Miheliča iz leta 1955 prikazuje posledice vojne, ne le za družbo, ampak tudi za posameznika. Domovino je bilo treba obnoviti in na novo zgraditi. »Mladi so hodili na mladinske delovne akcije po državi, na lokalnih udarniških akcijah pa so obnavljali mostove, ceste, gospodarska poslopja na Loškem, zgradili so Dom na Lubniku, Dom zveze Borcev, prizidek h gimnaziji, telovadno igrišče na Podnu, vodovod v Dražgošah …« pripoveduje Biljana Ristić in napove naslednji del razstave, ki je posvečen tako imenovanim petletkam, takratnemu centralnemu planskemu gospodarstvu in industriji kot stebru ponovnega razvoja države. Tu zasledimo nekaj tovarn z Loškega, ki so zaslovele v širšem jugoslovanskem prostoru in tudi na tujem: Alpino, Šešir, Odejo, Gorenjsko predilnico.

Ljudi na podeželju je prizadela tudi agrarna reforma. Mnogi so zapuščali svoje kmetije in si našli delo v industrijskih središčih, kjer se začnejo graditi velika primestna naselja. »Ogromno ljudi je prišlo tudi iz drugih republik, kar so nam povedali v več pogovorih, ki smo jih opravili s priseljenci, na razstavi pa predstavljamo nekaj njihovih misli.«

Velik pomen kulture

Eden ključnih predmetov na razstavi je zagotovo platno Iveta Šubica z naslovom Nedeljski pogovor, ki je na ogled v »podeželskem« delu razstave ob dveh skulpturah Petra Jovanoviča. »Slika Iveta Šubica, ki so jo za razstavo posodili v Moderni galeriji, je zanimiva in posebna. Na njej vidimo gostilniški interier, za mizo delavca in kmeta, ki sta takrat sodila v dve različni ideološki sferi – prvi je predstavljal prihodnost in razvoj, drugi pa preteklost,« pojasnjuje Petra Čeh in doda da gre za dve različni ideološki usmeritvi, kar je oblast izvajala do obisti, ljudje pa so, čeprav različni, vendarle živeli skupaj v istem okolju.

Kulturnemu dogajanju je socialistična oblast dajala velik pomen. Že 21. junija 1945 je bila v Škofji Loki slavnostna akademija ob osvoboditvi, ustanovili so kulturno društvo s sekcijami, kot so gledališče, pevski zbor, glasbena šola, knjižnica … Cankarjeve Hlapce so igrali že jeseni tistega leta. Posebnost so bile škofjeloške poletne prireditve v začetku šestdesetih let, v katere so vložili veliko truda in denarja, a so kljub načrtom po treh letih zamrle. Predstavljenih je nekaj pomembnih ljudi za kulturo na Loškem, a je prostora na tokratni razstavi premalo za vse. Združenje umetnikov Škofja Loka, ureditev Groharjeve galerije, podeljevanje Groharjeve štipendije …

Na razstavi vidimo knjigo vtisov iz prve zasebne galerije Fara, posebno zanimiva pa je originalna knjiga za scenarij filma Dražgoška bitka, enega najbolj ambicioznih filmskih projektov v Sloveniji, ki nikoli ni bil realiziran. Z deli so predstavljeni še nekateri likovni umetniki na Loškem.

Eden pomembnih temeljev v razvoju nove države je bilo tudi šolstvo, ki ga je bilo treba vzpostaviti povsem na novo. V prvih letih po vojni so imeli velike težave s prostori in kadri, kasneje pa so se v Škofji Loki začeli obračati v šolstvo s poklicnimi usmeritvami, ki jih je potrebovalo domače gospodarstvo.

Pomanjkanje zdravnikov

Del razstave je posvečen zdravstvu in lekarnarstvu, ki so ga po vojni prav tako vzpostavljali na novih temeljih. »Bilo je precejšnje pomanjkanje zdravnikov,« poudarja etnologinja in zgodovinarka Sara Šifrar Krajnik in predstavlja nekatere najbolj znane zdravnice in zdravnike: dr. Marijo Bračko, ob njej Ivana Hubada v Škofji Loki, Valerijo Strnad v Železnikih, Milana Gregorčiča v Gorenji vasi in Karla Bernika v Žireh. »Sprva so imeli ambulante kar v lastnih domovih, škofjeloški zdravstveni dom je bil zgrajen šele leta 1952. Spomine na tiste čase v video posnetku pripoveduje Silva Kašman, nekdanja medicinska sestra pri zdravnici Mariji Bračko,« pojasni Šifrar Krajnikova, ki je na razstavo umestila tudi zdravniški kovček, s katerimi so zdravnice in zdravniki hodili na teren, ki je bil posebno v obeh dolinah zelo obsežen. Na podoben način so predstavljeni tudi lekarne, od najbolj znane Burdychove, kasneje nacionalizirane, do današnjih lekarn v posameznih občinah.

Od UNRA paketa do »stoenke«

Eden najbolj slikovitih pa tudi prepoznavnih delov razstave je »soba«, ki prikazuje vsakdanje življenje Ločanov v nekdanji Jugoslaviji od povojnega pomanjkanja in UNRA paketov do razcveta potrošništva med prebivalstvom. »V teh paketih so bile tudi prehrambne stvari, ki jih prebivalstvo tu ni poznalo, recimo jajca v prahu, ki so jih po takratnem ameriškem predsedniku poimenovali kar Trumanova jajca,« pove Biljana Ristič in nadaljuje: »V šestdesetih in sedemdesetih letih se življenjski standard le nekoliko dvigne. Škofja Loka dobi blagovnico, ljudje začnejo kupovati stvari za zabavo, kuhinje napolnijo izdelki znanih blagovnih znamk Kraš, Šumi, Podravka, tu pa so tudi mali hišni aparati, ki sodijo v vsak dom.«

Ljudje se tudi v vsakdanjem življenju vedno bolj ozirajo proč od socialističnih držav in se odpirajo na zahod. To se na primer vidi pri opremljanju stanovanj, kjer se pojavljajo manjši kosi pohištva, ki jih ljudje poljubno kombinirajo v stanovanjih, kjer prostori postajajo več funkcionalni.

Socialistična Jugoslavija v osemdesetih počasi odhaja v zgodovino. V zadnjem delu se razstava približuje osamosvojitvi Slovenije. Arheolog in velik poznavalec orožja Jože Štukl je pripravil nekaj o zgodovini vojašnice v Škofji Loki ter o Jugoslovanski ljudski armadi in kasneje Teritorialni obrambi. »Za tako kvalitetno zbirko orožja se velja zahvaliti ministrstvu za obrambo, ki nam je pred leti odstopilo precej orožja, ki je bilo v uporabi na naših tleh,« poudari Jože Štukl in posebej omeni brzostrelko MGV-176, ki so jo izdelovali v Gorenju v Velenju in velja za orožje slovenske osamosvojitve.

Osrednji del razstave se konča s predstavitvijo dogodkov ob osamosvojitvi Slovenije, 57. številko Nove revije, plebiscitom, ustanovitvijo Demosa ... Sara Šifrar Krajnik je posnela več intervjujev, šest jih je vključenih v razstavo in so dostopni na spletni strani muzeja. Tako Davor Tavčar govori o delovnih brigadah, Silva Kašman sledi z delom dr. Bračkove, pri gledališču spregovori Andrej Šubic, o kinu in otroštvu v Loki pa Miha Ješe. Tu je še Jernej Tavčar, ki pripoveduje o JLA in dneh osamosvajanja.

Ustvarjalci razstave so pripravili tudi štiri intervencije v siceršnje stalne muzejske zbirke. Največja je v muzejski dnevni sobi. Glasbene tokove in skupine predstavlja Šifrar Krajnikova, v intervjuju pa se predstavljajo člani skupine Sirius. Na ogled je kitara Uroša Lovšina, člana legendarne skupine Buldožer. V zbirki Loško gospostvo je na ogled kotiček o praznovanju 1000-letnice Škofje Loke leta 1973, v zbirki kmetijstvo in živinoreja je predstavljeno mlekarstvo na Loškem, pred športno zbirko pa izvemo marsikaj o tem, kako so se nekoč igrali in zabavali otroci in med drugim zbirali tudi sličice Živalsko kraljestvo. Vzemite si čas – pot Od svobode do osamosvojitve je dolga in zanimiva.