Huda vojna leta, 10. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 24. avgust 2022 / 15:25  

Tisti kaplar pri pipi pa je užival, ko je na nas spuščal zdaj vročo, potem pa ledeno mrzlo vodo in smo se ob vsaki spremembi zaman skušali ogniti neprijetnemu curku. Zatem smo prejeli obleko in obutev. Vsakemu določene stvari, pa ne glede na vojakovo velikost in obseg. Smejali smo se drug drugemu, ko smo primerjali prejete obleke brez mere. Pa je v resnici to bilo kaj malo smešno! Šele po dolgem medsebojnem menjavanju smo bili vsaj približno vojakom podobni. V sobah so bile postelje s slamnjačami. Če bi v teh bila res slama! Za starimi vojaki je ostal le slamni drobir. Kaplarji so nas priganjali iz tega napraviti postelje enake višine in ostrih robov. Kdo bi prešteval, kolikokrat smo poravnavali, pa so nam kaplarji kot »zanič« razdrli. Da smo to sploh mogli delati, so nam kaplarji prodajali lesene »ravnjače«, ki so jih zapustili stari vojaki ob odhodu. Potem smo morali zbrati denar za škaf, za nekaj krtač ribaric, za barvo za pod, za krpe in še za kaj … Ko smo nazadnje vso to opremo dobili, se je začelo ribanje. Včasih kar na suho, drugič z vodo, barvali smo tiste obrabljene in izdrgnjene deske, pometali, brisali itd. Kaj vse smo ob tem doživljali, bi bila lahko dolga povest. Ni bilo odvisno toliko od umazanije kot od razpoloženja kaplarjev. (Saj v sobo ni bilo dovoljeno stopiti v čevljih – kar pa je veljalo samo za navadnega »redova«). Ribali so največ tisti, ki so se tako ali drugače kaplarjem kaj zamerili … Podobno pravilo je veljalo tudi pri razporejanju »požarstva« na hodniku in pozneje kdaj tudi celo za stražo. Ko so se tako za nami zaprla vrata »kapije«, smo bili za skoraj pol leta odrezani od sveta. Na cesto smo gledali samo čez plot, ven pa smo šli samo »v stroju« na vežbališče. Hrano smo dobivali trikrat dnevno. Zjutraj navadno črno kavo, le malo sladkano, opoldne enolončnico z mesom, zvečer kuhan fižol ali kaj podobnega. Zelje, krompir in makaroni so predstavljali večji delež naše hrane. Z mesom tudi niso ravno stiskali. K temu je vsak dobil dnevno po 1 kg zelo dobrega, skoraj belega kruha. Kruh so nam razdelili po vrnitvi iz dopoldanske vežbe. Bili smo lačni in neredko ga po kosilu že ni nič ostalo za zvečer in drugo jutro. Sicer se ga je pri pekih pod roko lahko dobilo za majhen denar. Jaz sem si skoraj redno s tem pomagal. V ta namen sem uporabil izkupiček od cigaret, ker kadil nisem. Cigarete so nam sicer redno pripadale, dobivali pa smo jih le bolj slučajno. Jedilnica je bila zunaj na prostem. Preproste lesene mize in klopi. Kadar je hudo deževalo, smo smeli jesti tudi v hodniku ali v sobi. Dvojica močnih je prinesla iz kuhinje kotel s hrano. Potem – zbor. To je bilo tekanja, kdo bo prvi na vrsti. Ko naj bi kuhar začel deliti, je kaplar nemalokrat odredil »nalevo krug« in tisti zadnji so bili prvi na vrsti. Vsaj od začetka so si kaplarji celo dovolili odrejati, kdaj smo smeli začeti jesti, pa tudi, kdaj nehati. Kolikokrat so tisti, ki so bili zadnji in je bila hrana vroča – morali po ukazu »gotovo« hrano vreči proč, ker vrelega ni bilo mogoče na hitro pojesti … Kakšni primitivci so bili nadrejeni, je moč spoznati iz vsega, kar so počenjali z vojaki. Nič ni bilo razlike med nižjimi, ki so to delali, in višjimi, ki so za to vedeli, pa dopuščali! Tako je npr. kaplar zahteval, da mu eden od vojakov prižge cigareto, pa smo morali vsi v sobi (okroglo 40!) skočiti z vžigalicami do njega. To pa ne samo enkrat, »za kazen, ker smo bili prepočasni«! Samo v ta namen smo morali tudi nekadilci imeti vžigalice. Na ukaz smo vojaki morali »telefonirati domov«. To smo delali tako, da smo na vso moč kričali skozi odprta vrata v peč tisto, kar je kdo hotel povedati mami, atu, dekletu …