Romanje na Svete Višarje

Po treh letih smo letos ponovno organizirali Glasov izlet na Svete Višarje. Zjutraj smo se ustavili na Brezjah in si ogledali naše največje romarsko središče z baziliko Marije Pomagaj. Rektor Marijine bazilike pater dr. Robert Bahčič in direktorica Romarskega urada dr. Andreja Eržen sta nam s slikovito pripovedjo opisala najbolj obiskano Marijino svetišče v Sloveniji. Povedala sta tudi zgodbo o nastanku enkratne podobe Marije Pomagaj. Ob koncu obiska Brezij so se izletniki še fotografirali pred spomenikom svetega papeža Janeza Pavla II. in si privoščili kavo.

Nato smo se odpeljali proti Italiji. Naš novinar Jože Košnjek nam je med potjo povedal nekaj zanimivih zgodb iz Kanalske doline, kako so tam živeli Slovenci ter koliko jih živi in s čim se ukvarjajo danes. V kraju Žabnice/Comparosso v bližini Trbiža smo se z žičnico odpeljali na 1700 metrov visoki vrh Svete Višarje (Monte Santo di Lussari). Od končne postaje žičnice do znane romarske cerkve Višarske Matere Božje je le nekaj minut hoje. Na mestu, kjer je danes cerkev, naj bi po izročilu neki pastir našel kipec Matere Božje z Jezusom. Oglejski patriarh je naročil, naj na tem mestu zgradijo kapelo, ki je bila kasneje povečana v cerkev. Svete Višarje so z leti postale najstarejša, najvišje ležeča in najbolj priljubljena med božjimi potmi. To je kraj srečevanja treh svetov: slovenskega, romanskega in germanskega.

Mašo je daroval Pater dr. Peter Lah, ki se ves čas trudi, da enako pozornost posveča vse trem kulturam. Zato mašo daruje v vseh treh jezikih: nemškem, italijanskem in slovenskem. Pri maši sta sodelovala tudi Gabrijel Bela iz Kameruna in študent teologije Manuel Minciotti iz Vidma. Tudi Glasovi romarji smo sodelovali, saj je berilo bral Jože Košnjek, Marija Jamnik in Žabnice je igrala na orgle, pri petju so ji pomagale štiri korske pevke.

Po maši in ogledu cerkve smo se sprehodili okoli vrha gore. Del te poti je letos na novo utrjen in betoniran, saj so letos konec junija organizirali znano kolesarsko tekmovanje dirka po Italiji. Na dirki je nastopil tudi naš kolesarki as Primož Roglič in seveda zmagal. Naši navijači so mu v spodbudo na cesto večkrat napisali njegovo ime. Po sprehodu smo si v gostilni Jureta Prešerna privoščili kosilo. Jure, ki je rojen v zavedni slovenski družini, rad igra na harmoniko. Zato smo ga z lahkoto nagovorili, da je tudi nam zaigral nekaj domačih viž. Po kosilu smo se z gondolo odpravili v dolino in se na poti domov ustavili še v Trbižu. Tu smo si ogledali, kako je danes videti tržnica, kamor smo Slovenci tako radi zahajali v času, ko smo pripadali Jugoslaviji in so se nekatere do­brine lahko kupile le v drugih, bolj razvitih državah.