Obrazi za številkami

Že po prvi svetovni ali veliki vojni, kot jo tudi imenujejo, so naši predniki rekli: »Nikoli več vojne!« Že takrat se je izkazalo, da so nekateri očitno to izgovarjali s figo v žepu, saj se je nedolgo zatem začela še ena vojna, ki je bila še bolj brutalna, zlasti do civilistov. Ker bi želeli, da te žrtve ne bi bile pozabljene, vsako leto pred bližajočim se dnevom spomina na mrtve potekajo komemoracije, ki naj bi služile tudi kot opomin, kaj prinašajo vojne. A kot je na prireditvi v Žireh minulo soboto, ko so se spominjali osemdesetletnice umika okupatorja iz Žirov, poudaril slavnostni govornik Miran Hladnik, smo očitno bolj slabi učenci, če naj bi bila zgodovina učiteljica življenja.

To izkazuje tudi nova vojna na Bližnjem vzhodu, ki se je začela po napadu skrajnega palestinskega gibanja Hamas na Izrael. In tako kot v vsaki vojni je tudi tu na udaru predvsem človečnost. Medtem ko nekateri hitijo izrekati podporo Izraelu, drugi Palestincem, bi morali na vse skupaj pogledati s povsem druge plati. Sama ob prizorih iz Izraela in Gaze ne vidim izraelskih vojakov ali Hamasovih teroristov. Vidim predvsem obup v očeh očetov, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti vode in hrane, in solze mater, ki lahko le nemočno opazujejo, kako njihovi otroci umirajo zaradi lakote in bolezni na palestinski strani. In vidim v srce segajočo žalost vseh, ki trepetajo za usodo ugrabljenih svojcev na izraelski strani. A na žalost na vojne še vedno gledamo predvsem skozi številke, ko preštevamo mrtve na eni in drugi strani. Prav tako kot so samo številke begunci, ki bežijo pred vojnami, diktaturami in revščino. Povsem drugače je, ko te številke dobijo obraze resničnih ljudi. To so na lastni koži občutili tudi učenci Osnovne šole prof. dr. Josipa Plemlja Bled, ki so se udeležili dogodka na Lampedusi ob deseti obletnici brodoloma čolna z migranti, ko je življenje izgubilo 368 ljudi. Lampedusa je od začetka 21. stoletja pribežališče afriških ekonomskih in političnih beguncev na poti v Evropsko unijo. Pretresla so jih pričevanja preživelih, ko so poslušali stavke: »Že deset let živimo enako. Moja otroka sta pogrešana. Bolečina je močna.« »Ne morem nazaj domov. Tu živim s krivdo.« »Najmlajši, ki smo ga rešili, je imel osem mesecev.« A čeprav se ob izraelsko-palestinskem konfliktu obeta nov val beguncev, ki bodo bežali pred nasiljem v svoji domovini, evropske države spet zapirajo meje.

Ob tem, ko se ukvarjamo spet z novo vojno, pa je skoraj obrobna novica postala še ena vojna, ki nas je pred več kot letom in pol še bolj pretresla, ker se odvija na evropskih tleh, vojna v Ukrajini. A tudi tam so žrtve že postale zgolj številke, ki se jih na hitro omeni v novicah …