Jubilejni Kamišifest

Pod naslovom Prav­ljice za drevesa in prijatelje so minuli konec tedna v Kranju pripravili jubilejni deseti Kamišifest. Svoje zgodbe je ob majhnem lesenem odrčku predstavilo dvanajst nastopajočih iz vse Slovenije.

Pred desetimi leti smo Kranjčani prvič slišali za kamišibaj in prvič izdelovali odrčke – butaije, izbirali zgodbice in se lotevali ilustriranja,« je zbrane, ki so do zadnjega kotička napolnili stolp Škrlovec, nagovorila kamišibajkarica Jadranka Završnik. Takrat so se po njenih besedah prvič srečali s tem načinom pripovedovanja pravljic in spoznali dve za kamišibaj ključni osebi: Jeleno Sitar in Igorja Cvetka, ki sta kamišibaj odkrila na Japonskem in ga zdaj predajata naprej drugim ustvarjalcem.

S pripravami na letošnji pravljični festival Kamišifest so začeli že minuli četrtek z delavnico Izdelaj si svoj kamišibaj. V stolpu Pungert je okrog dvajset otrok skupaj s starši izdelovalo majhne kamišibaj odrčke, tako da je nastalo okrog deset novih malih kamišibajev, je pojasnila Jadranka Završnik. Delavnico so ponovili še v petek, ko se je kot mentorica preskusila tudi desetletna Brina Bavdek, ki je v soboto odprla festival z avtorsko zgodbico Zajček in ježek. »Ta čas je najmlajša resna in aktivna kamišibajkarica, ki smo jo veliki kamišibajkarji sprejeli medse.« Še pred začetkom festivalskega večera so v stolpu Pungert otroci in starši izdelovali papirnate svetilke z Urško Košir, ki je tudi letos pripravila martinovanje za otroke. Iz stolpa Pungert so se v povorki z lučkami in pesmico, ki so se je naučili za to priložnost, sprehodili do stolpa Škrlovec, kjer se je odvijal festival. Dvanajst nastopajočih je za festival ustvarilo nove zgodbe oziroma so pokazali tiste, ki so jih predstavili na letošnjem mednarodnem festivalu in na vseslovenskem festivalu v Črnomlju, je razložila Jadranka Završnik. Med njimi sta bila tudi »mati in oče kamišibaja« Jelena Sitar in Igor Cvetko. »Novost je bil nastop Moravčanke Jože Žuna, ki je brez besed uprizorila zgodbo Čudovito drevo.«

Drevesa so bila letos tudi v imenu festivala, saj kot pravi Jadranka Završnik, se jim »bolj kot kadarkoli zdi, da potrebujemo drevesa za zgled, za simbole in upanje, da bo po vsaki povodnji, plazu, požaru, vojni zraslo nekaj novega, lepega«. V teh desetih letih je po njenih besedah nastalo ogromno zgodb, ogromno kamišibajkarjev: »Zgodbe in ljudje smo se prepletli v bogat in izjemen koreninski sistem, preko katerega smo povezani in se podpiramo.«