Človek, ki ga nikomur ni uspelo zlomiti

Alpinist, gorski reševalec, risar, konservator, arhitekt, varuh naravne in kulturne dediščine Vlasto Kopač (1913–2006) je ena tistih slovenskih osebnosti, ki z leti samo pridobivajo, kot dobro staro vino. Letos je minilo 110 let od njegovega rojstva. V Medobčinskem muzeju Kamnik so o njem posneli dokumentarni film …

Vsak človek ima ime in priimek, navadno sta to dve besedi, tisto, kar je v življenju največ počel, pa je mogoče pri večini ljudi opredeliti z eno samo. Nekdo je (bil), denimo, predvsem arhitekt in grafik in kot tak morda še direktor zavoda za spomeniško varstvo. Spet drugi se nam je najbolj vpisal v spomin kot planinec, alpinist in gorski reševalec. Nekoga je najbolj zaznamovalo to, da je dejavno pripadal t. i. levi politični opredelitvi, bil že leta 1936 zaradi »komunistične propagande« obsojen na štiri mesece zapora, leta 1938 sprejet v KPS, vsa leta med drugo svetovno vojno služil narodnoosvobodilnemu gibanju, oktobra 1943 ga je aretirala domobranska policija, januarja 1944 je bil poslan v Dachau, ga preživel, bil oktobra 1947 zaradi suma, da je v taborišču sodeloval z gestapom, aretiran in avgusta 1948 na dachavskih procesih obsojen na smrt, »pomiloščen« na 20 let »odvzema prostosti s prisilnim delom«, aprila 1952 »pogojno izpuščen«, 1971 pravosodno in 1986 še politično rehabilitiran … Vlasto Kopač, ki se je rodil 3. junija 1913 v Novi vasi (Žiri) in v svojem 93. letu umrl 27. aprila 2006 v Ljubljani, je bil vse to in še marsikaj v eni osebi. Bil je človek 20. stoletja. Tega je sicer preživel za dobrih pet let, a zaznamovalo ga je predvsem tisto, kar je doživel sredi njega. Njegov oče, morda po krivem spregledani akademski slikar Franjo Kopač, se je po študiju na praški akademiji z mlado ženo, Pražanko Boženo, vrnil v rodne Žiri in tu se jima je rodil sin Vlastimil. Oče je moral že v začetku prve svetovne vojne na fronto, iz ruskega ujetništva se je vrnil šele po njenem koncu. Z njim je mladi Vlasto živel v mestih, kjer je oče služboval kot gimnazijski profesor, v Kruševcu, Kranju in Splitu. V Ljubljano je prišel pozno jeseni 1934, ko je bila Plečnikova risalnica že polna, a profesor ga je kljub temu sprejel. Postal je njegov najboljši risar, on je bil tisti, ki je v letih 1938–1940 po njegovih zamislih v dveh letih trdega dela zrisal Vrt mrtvih, pozneje imenovan Žale. In tu je od 5. maja tudi njegov novi in zadnji dom. Ko so jih obnavljali, Žale in druge mojstrove zgradbe, je kot angel varuh bdel nad verodostojnostjo prenove. V letih 1963–1969 je bil ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, takrat je udejanjil svoj največji lastni arhitekturni podvig: rešil je Veliko planino. Že kot študent je izdeloval grafike z narodnoobrambno vsebino. Razglednico iz leta 1938 (Slovenci, družimo in branimo se!), ki je izšla po zasedbi Avstrije in kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in z rapalske meje kot oboroženi pošasti segata po slovenski zemlji, poznajo mnogi, a le malokdo ve, kdo je njen avtor. V začetku vojne je delal v ilegalni tehniki KPS. V Dachauu je skrivaj narisal cel ciklus prizorov iz taboriščnega življenja, ki so se ohranili in postali izjemni dokument trpljenja. V slovenskih dahavskih zaporih pa mu niti risati ni bilo mogoče. Iz osebnih stisk in zlasti iz obeh dahavskih muk se je vzpenjal v svet, ki ga je pozdravil – v gore. Že pred vojno je kot alpinist sodeloval v akademski skupini SPD, leta 1945 je bil izbran za prvega predsednika predhodnice Planinske zveze Slovenije (Odbora za planinstvo in alpinistiko pri Fizkulturni zvezi Slovenije), vendar se to v njeni zgodovini dolgo ni navajalo, ni bilo primerno. PZS se mu je oddolžila tako, da ga je pred leti izvolila za častnega predsednika. Posebno zadoščenje je dočakal tik pred koncem stoletja, leta 1999, ko je predsednik republike Milan Kučan njegovega dahavskega sotrpina in prijatelja Igorja Torkarja in njega odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Torkarja za »zvestobo slovenstvu«, Kopača »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«. Lepo. Najlepše pa je v njegovem življenju to, da ga ni uspelo zlomiti. Padel je pod največja totalitarizma stoletja, se izpod obeh pobral in ostal zvest sebi in svojemu prepričanju, svojim najbližjim, slovenski dediščini in slovenskim planinam.

Gornji spominski zapis sem napisal na povabilo urednika dnevnika Delo in je bil objavljen v soboto, 6. maja 2006, dan po pogrebu. V njem sem zagrešil vsaj eno netočnost. Zapisal sem namreč: »V slovenskih dahavskih zaporih pa mu niti risati ni bilo mogoče.« To sicer velja za prvi del tega zapora, ki je bil pravo mučenje, v zadnjih letih, ko so mu zaporniški režim omilili, pa je lahko tudi delal. V svojih zaporih ob Ljubljanici (na današnji Povšetovi) je Udba organizirala pravi projektivni biro, v katerem so zaprti inženirji in tehniki risali zanjo potrebne načrte. »Štiri leta in pol je bil zaprt v Ljubljani. Tam je za Planinsko zvezo narisal zemljevida Julijske Alpe in Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina, v merilu 1 : 75.000, najboljša te vrste, ter nekaj perorisb za jeseniške gorske reševalce.« Tako urednik France Malešič v predgovoru v Kopačevi knjigi Iverí z Grintovcev, 2006, str. 13–14. Ta ponatis in pripis je torej zato, da bo resnici zadoščeno; tudi Udbi ne smemo delati krivice.

Zdaj pa še film

V letu 2023, ko je minilo že 110 let od Kopačevega rojstva, smo dobili še film o njegovem življenju in delu. Naredili so ga v Medobčinskem muzeju Kamnik, avtorici sta Janja Železnikar in Andreja Humar Gruden. Prva projekcija je bila 26. oktobra na gradu Zaprice, druga pa 23. novembra v Kinu Svoboda v Žireh. Slednjo sem videl tudi sam in bil nad filmom navdušen. O Kopaču smo vedeli že veliko, v filmu pa je mogoče ugledati še marsikaj. Gre tudi za moč tega medija. Prej smo ga poznali predvsem iz tiskanih in likovnih medijev (razstave). Gibljive podobe pričarajo več kot le besede in mirujoče slike, fragmente povežejo v celoto. Odlično je vezno besedilo, dobra montaža, dobra bralna interpretacija. Ekipa, ki je naredila film, napoveduje tudi počastitev tega moža v letu 2026, ko bo minilo 20 let od njegove smrti. Knjiga, razstava, simpozij in najbrž še kaj. Se že veselimo.