Ptičje žgolenje

Na albatrosovih krilih slave je prejšnjo nedeljo zadnjič poletel in varno pristal Peter Prevc. Čez mesec ali dva pa bodo prvič poleteli – in ne nujno takoj varno pristali – ptički, ki bodo plod dvorjenj in ljubezni zdajšnjih pomladnih tednov.

Sredi zime sem na pametno telefonsko čudo naložila aplikacijo, ki prepoznava oglašanje ptic. Prijateljica, ki mi je povedala zanjo, je rekla: »Ampak pazi, lahko te obsede.« Nisem ji čisto verjela. A zdaj, ko minevajo meseci, priznam, da skoraj ne mine dan, da ne bi prisluhnila, katero žgolenje je slišati ob jutrih, dnevih in večerih. Čas, ko se ptički ženijo, je postal pravi raj za »poslušalce ptic«. In kakšno veselje se zgodi, ko v svoji okolici zaslišiš kako novo melodijo, ki pomeni, da se je kaka vrsta ptice z juga vrnila domov.

Ko se komaj začne daniti, svoj paritveni ples začnejo kosi, kmalu se jim pridružijo taščice in brglezi, potem velike sinice, plavčki … V naši soseski je pozimi za ptice dobro poskrbljeno, saj imajo živeža ves čas dovolj. Če ne pri nas, pa pri sosedu, s katerim skoraj tekmujeva, pri kateri hiši bodo ptice dlje, tako da se ni bati, da ptičji zbor v pomladnih dneh tega ne bi večkratno povrnil. Večglasno petje taščic, velikih sinic, meniščkov, kalinov, kosov, belih pastiric, drozgov, ščinkavcev, liščkov in stržkov je zjutraj tako silovito, da prebudi še najbolj trdno speče prebivalce. Celo kak vrabec zatava v pisano druščino, a hitro odtava, saj ga predvsem nadvse pogumni mali plavčki hitro odženejo.

Zavedam se, da imamo v našem koncu veliko srečo, da je nabor različnih vrst ptic še tako zelo raznolik. Kot je namreč pred kratkim v enem izmed intervjujev povedal ornitolog Tilen Basle, so ptice v Sloveniji zelo ogrožene, tako kot po vsej Evropi. Ptice, ki živijo v kmetijski kulturni krajini, so zaradi intenzivnega kmetijstva najbolj na udaru. Njihovo število se je v zadnjih desetletjih zmanjšalo za več kot petdeset odstotkov. »Včasih so bile kmetijske krajine pestre, mejile so na gozdove, obkrožene so bile z zelenimi mejnicami in grmovjem; danes žal tega ni več. Neskončna njiva koruze je za ptice kot puščava,« je povedal Basle.

Morda sta čisto pravo puščavo letos preletela Šimen in Agata, verjetno najbolj znan gorenjski par štorkelj. V gnezdo ob žabniški šoli se je Šimen vrnil 21. februarja, ves mesec zgledno nosil veje, listje, suhe bilke in pripravljal gnezdo za svojo družico; 21. marca je v gnezdo priletela še Agata. Prepričana sem, da ptičeljubci po videoprenosu, ki ga omogočajo v žabniški šoli, vsaj enkrat dnevno pogledajo, kaj se dogaja v gnezdu. Složnost in harmonija ptic, ki ju vidimo, bi lahko bili v navdih prav vsem.