Grajski mošnjiček

Blejski grad je eden od 22 gradov v lasti ministrstva za kulturo, ki ga zadnjih 18 let upravlja Zavod za kulturo Bled. Kot ena najbolj obiskanih kulturnih znamenitosti pri nas prinaša upravljavcu in s tem blejski občini več milijonov evrov letno. Lani so denimo na gradu pobrali za nekaj manj kot 4,7 milijona evrov vstopnine. Z večino sredstev grajskega mošnjička je doslej samostojno razpolagal upravljavec, kar pa bi se v prihodnje lahko spremenilo, saj je kulturno ministrstvo predlagalo spremembo upravljavske pogodbe. Ta predvideva, da bi se 18 odstotkov prihodkov od vstopnin po novem steklo na ministrstvo, 15 odstotkov pa bi še vedno prejemal Narodni muzej Slovenije, ki upravlja muzejsko zbirko na gradu. Država svojo namero utemeljuje z usklajevanjem pogodbenih določil z veljavno zakonodajo. Zagotoviti želi transparentnost in namensko porabo sredstev ter enakopravno obravnavo vseh kulturnih spomenikov.

Zgodovinsko gledano je bil Blejski grad vedno tesno povezan z lokalno skupnostjo, ki je od povojne obnove naprej igrala pomembno vlogo pri ohranjanju in promociji te kulturne znamenitosti. Zato ne čudi, da je predlagana sprememba, ki bi finančna sredstva prerazporedila iz bolj dobičkonosnih na manj obiskane ali finančno šibkejše kulturne objekte, razburila prebivalce Bleda in sprožila val nezadovoljstva. Stališče lokalne skupnosti, ki želi zadržati kontrolno nad prihodki, je razumljivo glede na pretekla vlaganja in izzive, ki jih grad prinaša tako upravljavcu kot domačinom. Njihov ključni argument proti spremembam je, da bi morebitno zmanjšanje sredstev negativno vplivalo na vzdrževanje in nadaljnji razvoj Blejskega gradu.

Čeprav bi prerazporeditev sredstev kot odraz načela solidarnosti potencialno lahko izboljšala stanje zapostavljenih gradov, bi bilo nujno, da se takšni ukrepi načrtujejo premišljeno in enakopravno za vse, ki so vpeti v delovanje in upravljanje spomenikov državnega pomena. Vprašanje Blejskega gradu namreč nehote odpre dilemo o morebitnem centraliziranem nadzoru, ki zanemarja specifične lokalne potrebe in okoliščine, pri čemer so te pogosto bistvenega pomena za uspešno upravljanje znamenitosti. Ne smemo tudi zanemariti, da bi omejevanje finančne avtonomije lokalne skupnosti, ki prihodke ustvarja z lastnim delom in trudom, lahko povzročilo občutek nepravičnosti in okrnilo motivacijo za skrb državne lastnine.

Dejstvo je, da bo le s konstruktivnim sodelovanjem in temeljitimi pogovori moč doseči kompromis, ki bo koristil vsem vpletenim in zagotovil dolgoročno varstvo in ohranjanje nacionalne kulturne dediščine.