Zasebniki v pediatriji

Vprašanje dostopnosti pediatrične oskrbe in dolge čakalne dobe predstavljajo resen izziv v zdrav­stvenih sistemih po vsem svetu. Čakanje na obravnave pri pediatru lahko privede do zamud pri diagnosticiranju ter negativno vpliva na zdravje in dobro počutje otrok. Zagotavljanje kakovostne oskrbe za otroke je ključnega pomena za njihovo počutje, dobrobit in zdravstveno stanje. Čeprav je javni zdravstveni sistem temelj zdravstvene oskrbe in zagotavlja univerzalni dostop do osnovnih zdravstvenih storitev za vse državljane, pa lahko prisotnost zasebnih ponudnikov dopolni in razbremeni javni sistem.

Iz podatkov ministrstva za zdravje izhaja, da je popolnih zasebnikov med pediatri malo. Podatki kažejo, da je teh izvajalcev le devet, drugi zdravstveno dejavnost opravljajo na podlagi podeljene koncesije. Na območju Ljubljane so štirje zasebni pediatri, drugi so v Mariboru, Celju, Beltincih, Krškem in Brežicah. Na ministrstvu zatrjujejo, da kroničnega pomanjkanja pediatrov še ni, saj v Sloveniji deluje 234,22 timov pediatrije v 345 ambulantah. Od tega 99 ambulant ne dosega 1.895 glavarinskih količnikov na tim, kar pomeni, da še opredeljujejo paciente. Poleg tega so sporočili, da je to specializacija, ki je pri mladih zdravnikih še vedno zaželena, tako da je večina razpisanih mest praviloma zasedena. Kot pa so nedavno v javnem pismu opozorili slovenski pediatri, je pri pediatrih opredeljenih 53.000 odraslih, medtem ko je 22.600 otrok in mladostnikov brez izbranega zdravnika.

V Sloveniji bi večja prisotnost zasebnih zdravstvenih ponudnikov lahko omogočila hitrejši dostop do zdravstvene oskrbe za otroke. Starši bi imeli več možnosti izbire glede na njihove potrebe in preference, kar bi lahko pripomoglo k izboljšanju celotnega sistema zdravstvene oskrbe. Pomembno pa je, da se pri razpravi o vlogi zasebnega sektorja v zdravstvu upoštevajo tako prednosti kot tudi izzivi. Medtem ko lahko zasebni ponudniki prispevajo k večji raznolikosti in hitrejšemu dostopu do oskrbe, je ključno zagotoviti, da so standardi kakovosti in varnosti enaki za vse paciente. Poleg tega je treba upoštevati tudi vprašanje dostopnosti zdravstvene oskrbe za vse družine, ne glede na njihov socialno-ekonomski položaj. Pomembno je, da se zagotovi uravnotežen sistem, ki bo omogočal enakopraven dostop do oskrbe, ne glede na to, ali se starši odločijo za zasebnega ali javnega ponudnika. Vprašanje razmerja med javnim in zasebnim sektorjem v zdravstvu je brez dvoma kompleksno in zahteva temeljito obravnavo. Le kako bomo našli ravnotežje med dostopnostjo do kakovostne zdravstvene oskrbe in finančno vzdržnostjo sistema?