O preddvorskih dušnih pastirjih

Zgodovino preddvorske občine in župnije so zaznamovali tudi duhovniki. O duhovnikih, ki so bili rojeni na območju občine, in o dušnih pastirjih, ki so bili poslani v župnijo, pripoveduje zbornik, izdan ob 170. obletnici smrti Josipine Urbančič Turnograjske.

Leta 1833 na Turnu rojena pesnica, pisateljica, skladateljica in pravljičarka ter pred 170 leti umrla Josipina Urbančič Turnograjska se je predvsem po zaslugi dddr. Mire Delavec Touhami in Kulturnega društva Josipine Turnograjske, ki ga je ustanovila, Občine Preddvor in Zavoda za turizem Preddvor »vrnila« v domače kraje. Po letu 2018 so bili v povezavi z njo organizirani simpoziji in izdani trije zborniki. Pretekli teden so v Josipinini spominski sobi na Turnu izdali še četrtega z naslovom Dediščina delovanja duhovnikov, redovnikov in redovnic na Slovenskem. Uredila sta ga dddr. Mira Delavec Touhami in dr. Franc Križnar. V njem se osem avtorjev predstavlja s štirinajstimi prispevki. Napisali so jih: Mira Delavec, Franc Križnar, Boštjan Guček, Lucija Nastran, Jože Roblek, Franceska Žumer, Tone Potočnik in Franc Sever. Nekatere v zborniku objavljene zgodbe niso neposredno povezane s preddvorskimi duhovniki. Taka je predstavitev »bukovnika«, zbiratelja ljudskega blaga, zapisovalca raznih dogodkov in prepisovalca knjig Matija Nagliča, Kosmatovega z Zgornje Bele, ki se je rodil leta 1799, umrl pa je, tako kot Josipina, pred 170 leti, leta 1854. Popisana je življenjska pot pobudnika slovenskega gasilstva Frana Barleta, ki se je rodil leta 1864 v Cerkljah, umrl pa je leta 1928 v Ljubljani. Franc Križnar je opisal življenje in delo duhovnika in pomembnega cerkvenega glasbenika dr. Frana Kimovca, ki je bil rojen leta 1878 v Glinjah pri Zalogu v cerkljanski občini. Umrl je leta 1964. Sestra Lucija Nastran, rojena v Češnjevku, je opisala delovanje redovnic na Slovenskem, Mira Delavec Touhami pa literarno delo duhovnika Matevža Ravnikarja - Poženčana, ki je bil rojen leta 1802 v Poženiku pri Cerkljah, umrl pa je februarja leta 1864, torej pred 160 leti, v Predosljah. Najnovejši zbornik je pomemben prispevek k odkrivanju bogate zgodovine občine Preddvor in župnije ter njune kulturne dediščine.

Spomini na sobrate

Jezuit pater Jože Roblek, rojen leta 1938 v Bašlju, v zborniku preprosto in osebno doživeto piše o sobratih, ki so bili rojeni v preddvorski župniji. Za najstarejšega patra frančiškana Polikarpa Broliha, ki je v 101. letu starosti umrl letos spomladi, je zapisal, da je zanj osebno svetnik in človek, ki je živel za druge.

Na dr. Mirka Cudermana, rojenega leta 1930 v Tupaličah, ima pater Jože zelo osebne spomine. Njega in sestro Mimico je povabil v preddvorski otroški zbor, zanj pa se je zavzemal, ko je obiskoval kranjsko gimnazijo. Ker je bil pobožen, je bil zapostavljen, zato je Mirko Cuderman mami in njemu predlagal, da gre v gimnazijo v Pazin na Hrvaško, kjer je maturiral in nadaljeval svojo duhovniško pot. Sedaj živi v Domu starejših na Vidmu. Pater Jože kot zadnjega iz starejše generacije preddvorskih duhovnikov predstavlja Danijela Kaštruna, Daneta, ki je bil rojen leta 1934 v Preddvoru. Predstavlja ga kot delavnega fanta, študenta in duhovnika, ki je povsod, kjer je služboval, gradil in obnavljal cerkve in župnišča. Dogajale so se mu hude stvari, vendar je ohranil dobro voljo in optimizem. Leta 2019 je izdal knjigo Duhovnik v viharnem času.

Zadnja dva dušna pastirja iz preddvorske fare pa sta leta 1964 rojeni Matjaž (Sašo) Križnar, ki se je med študijem gradbeništva odločil za duhovniški poklic in je od leta 2014 naprej župnik v Novih Jaršah pri Domžalah in po novem tudi ravnatelj Misijonskega središča Slovenije, ter dr. Boštjan Guček, rojen leta 1977. Od leta 2007 dalje je župnik v Trzinu, na Teološki fakulteti v Ljubljani pa je doktoriral na temo Oris družbenega položaja duhovščine na Slovenskem (1918–1941).

Pintar, Lavtižar in Lakmayer

Trije možje so se še posebej zapisali v zgodovino preddvorske župnije. Prvi je Lovro Pintar, ki je bil rojen leta 1814 pri Svetem Tomažu nad Praprotnim v Selški dolini. Za preddvorskega župnika je iz Radovljice prišel 3. septembra leta 1849. Bil je delaven in izobražen. Ljudje so čakali na njegove pridige. V eni od njih je o zakonu dejal: Ko se ženi, hodi od gore do gore in išče bogate neveste, nazadnje pa: dota se izmota, štor pa ostane! Tako kot brat Jernej je bil navdušen sadjar. Ob cesti na Belo je uredil drevesnico, v katero je vodil šolarje. Bil je dober gospodar. Po njegovih načrtih je za 4000 goldinarjev sezidal novo župnišče v Preddvoru. Bil je tudi politik in je bil leta 1867 izvoljen v deželni zbor.

Bil je tudi literat. Vplival je na ustvarjalno pot Josipine Turnograjske. V njej je videl izjemno literarno nadarjenost. Dddr. Mira Delavec Touhami ga ima za utemeljitelja »literarnega kroga pod Storžičem«, v katerega poleg Pintarja prišteva še Josipino in mladega Matija Valjavca - Kračmana (1831–1897) s Srednje Bele. Zaradi bolezni se je umaknil, vendar ga je vleklo nazaj v Preddvor. Nekaj časa je stanoval pri turnskem graščaku Janku Urbančiču, do smrti 10. septembra 1875 pa skupaj s sestrama Marjano in Marušo Pri Petru v Tupaličah.

S preddvorsko župnijo, še posebej pa s Kokro, ki je bila včasih njen del, je povezan duhovnik, potopisec, zgodovinar in glasbenik Josip Lavtižar, ki je bil leta 1851 rojen v Kranjski Gori. Bil je kaplan oziroma duhovnik v Gorjah in v Tržiču, kjer je spoznal Jakoba Aljaža, nato pa še v Poljanah nad Škofjo Loko in v Šenčurju, leta 1885 pa je bil poslan za duhovnika v Kokro. Vmes se je glasbeno izpopolnjeval v Regensburgu v Nemčiji. Takrat je bil med Slovenci, ki so največ potovali, celo v Afriko. Kot svetovljan pa je ljubil domače kraje, tudi Kokro, kjer je bil do leta 1895. Ljudje so ga spoštovali. Ker so bili otroci brez šole – dolina je bila za visoko ležeče kokrške domačije daleč in so nekateri trdili, da šola zato ni potrebna –, je v eni od sob v župnišču postavil šolsko tablo in klopi. Otroke in starejše je učil branja in pisanja, pa tudi petja. Leta 1903 pa je bila v Kokri zgrajena šola. V kroniki je zapisano, da je ob slovesu župnik Lavtižar tri ure pešačil do Kranja. V Kokri je pustil trajne sledi, tudi z obnovo cerkve, njene okolice in orgel. Umrl je leta 1943.

Kip v preddvorskem grajskem parku spominja na preddvorskega župnika češkega rodu Frana Lakmayerja (1863–1946). Leta 1885 je še z nekaterimi češkimi študenti prišel na študij v ljubljansko bogoslovje. Na Kranjskem je takrat duhovnikov manjkalo, na Češkem in Moravskem pa jih je bilo dovolj. Župnik Lakmayer je prišel v Preddvor 1. maja leta 1908. Bil je navdušen in umen čebelar. Leta 2007 je pri celovški Mohorjevi izdal učbenik Umni čebelar, ki velja za prvi čebelarski učbenik na Slovenskem in je uporaben še danes. Zase je dejal, da je »človek s češkim srcem in slovensko dušo«. Novembra leta 1933 je bil upokojen in se je preselil na Vrhniko, kjer je brez čebel živel skromno in samotarsko življenje. Preddvorski čebelnjak je prodal Florjanu Mubiju s Srednje Bele, svaku svoje kuharice Francke, »Sneščeve« s Spodnje Bele. (Francka Snedic, poročena Štirn, je moja pokojna teta.) Lakmayer je organiziral kmetijske tečaje. Ustanovil je vrtec in telovadno društvo Orel. Organiziral je igre in jih sam režiral. Zgradil je mrtvašnico in se s ploščo poklonil spominu na padle v prvi svetovni vojni. Leta 1928 je začel zidati Ljudski dom, ki je sedaj Kulturni dom, ustanovil je pevsko in gledališko društvo ter v zvonik obesil nove bronaste zvonove, saj so bili stari leta 1917 vzeti za vojne namene.