Las ne pade z glave, če ni božja volja

Bolje bosa trnje mleti kot pijanca vzeti, 1. del

Martinina zgodba je ena tistih, za katero bi lahko danes, ko komajda poznamo bližnjega soseda in njegovo usodo, vzkliknili: ne, kaj podobnega se pa pri nas ni dogajalo. Pa se je! Le da tisti, ki jih je življenje porinilo ob zid, nimajo nikogar, ki bi jim prisluhnil.

Martina se je rodila tik pred koncem leta 1945. Očeta ni poznala, ubili so ga nekaj mesecev pred tem. Šele pol stoletja kasneje je po nasvetu svojega socialnega delavca začela iskati sledi za njim. Med vojno je bil namreč eden od številnih ujetnikov, ki so morali kot prisilni delavci delati najtežja in najbolj umazana dela v eni od takrat obratujočih tovarn. Tam je delala tudi Martinina mama. Ubogi ujetnik, ki je lačen in raztrgan hodil mimo nje, se ji je zasmilil v dno srca. Med njima se je počasi rodila ljubezen. Skupaj sta bila vse do maja leta 1945, ko je neke noči izginil. Kot bi se udrl v tla. Govorilo se je, da so ujetnike strpali na tovornjak in jih odpeljali neznano kam, kjer so jih zverinsko pretepli in umorili.

Martinina mama je sebe in hčerko preživljala kot šivilja. Kasneje se je poročila, tako da je otrok dobil očima. Živeli so skromno, a Martina ima na otroštvo lepe spomine.

»Vsako leto sem nestrpno pričakovala svetega Miklavža. Ko je začel ropotati z verigo, sem sklenila roke in goreče molila Oče naš in Sveti angel. Ko se je mami zazdelo, da sem dala vse od sebe, je odprla vrata in zaklicala v temo: 'Tak pojdi že, parkelj, dovolj je bilo za letos. Martina je obljubila, da bo pridna, saj si jo slišal, kajne?' Ne morem povedati, kako sem bila vesela, ko sem v peharju poleg suhih krhljev našla tudi čokolado.«

Njena mama je neštetokrat dejala: 'Če ni božja volja, še las ne pade z glave.' Tega se je spomnila vsakič, ko je zaradi očeta, ki ni bil na pravi strani, že v osnovni šoli doživljala številna ponižanja.

»V šolo sem hodila v delavsko-kmečkem okolju. V petdesetih letih so tamkajšnji prebivalci bogu za hrbtom razmišljali podobno starinsko kot pred vojno. Otroci so jim pomenili delovno silo, zato so pogosto negodovali, ker so jih morali pošiljati k pouku. Nekateri kmetje so se znašli in so učitelje podkupovali z različnimi dobrinami. Zviška so gledali name, ker sem bila pankrt. Govorili so mi, zakaj sploh rinem v šolo, naj grem raje za deklo, bo vsaj kaj koristi od mene. Brez mamine vednosti so me poslali k nekemu kmetu za deklo. Očimu pa so vzeli 5000 dinarjev invalidske pokojnine in moj otroški dodatek, češ da so se nekaj zmotili pri »izračunu«. Z bosimi nogami sem kidala kravji in svinjski gnoj. Pri trinajstih letih sem bila manj vredna kot kljuse, s katerim je kmet vozil mleko v dolino. Po zaslugi mamine prijateljice mi je leta 1956 prišel v roke Titov naslov. Napisala sem mu pismo o svojem krutem otroštvu in o tem, kako me kmet izkorišča in kaj so storili mojemu očimu. Tega, kar je sledilo, ne morem opisati z nekaj besedami. Mamo so zaradi mene vabili na številna zaslišanja, grozili so ji z zaporom, češ kaj si upamo. A po štiriletni bitki je končno posijalo sonce! Očimu so vrnili pokojnino, mami otroški dodatek ter 300.000 dinarjev pomoči. Še danes vzklikam: hvala ti, Tito!«

Življenje je mojo sogovornico kruto premetavalo sem in tja. Ko je bila stara 28 let, ji je umrla mama.

»To so bili trenutki, ko sem vroče zahrepenela po otroku! Z mamo sva bili zelo navezani, veliko mi je pomenila. Koliko noči sem jokala, ker so leta tekla, jaz pa še kar naprej jalova. Potem sem imela srečo, da sem spoznala ginekologinjo, ki se je zelo zavzela zame. Vse, kar mi je svetovala, sem naredila. Ko sem začutila, da nisem več sama, sem žarela od sreče. Še mož, ki je bil sicer bolj lesen v izkazovanju čustev, je bil vesel. Ko se je rodila hčerka Zinka, sem bila najsrečnejši človek pod soncem! Vse bi dala zanjo, tako sem jo imela rada. Odraščala je v ljubečem okolju, četudi nismo živeli v obilju. Potem pa je mož kar naenkrat začel bolehati. Ko sem najmanj mislila, da se lahko zgodi kaj takšnega, naju je zapustil. Kadar mi je bilo najbolj hudo, sem hčerko stisnila k sebi in se tolažila, da mi je ostal največji zaklad. Žal pa sama nisem bila navajena živeti. Tudi denarja nisem imela. Mož je bil tisti, ki je skrbel za hišo, za finance, da so bili plačani vsi računi. Še huje: zdelo se mi je, da mi ljudje privoščijo, da se ne znajdem najbolje. Delala sem tudi napake, žal sem se jih zavedela šele potem, ko je bilo prepozno. A zlata svoboda, v kateri sva s hčerko devet let uživali, preden so se nad naju zgrnili težki oblaki, mi je še danes zelo dragocena.

Zaposlena sem bila kot snažilka v našem zdravstvenem domu. Ko sem sončnega februarskega dne stopila skozi vrata, sem bila sama pri sebi vesela, da sem lahko tako hitro in zlahka očistila sneg na parkirišču, kjer so parkirali zdravniki in drugo osebje. Pred sprejemno pisarno sem zagledala sestro Karlo. Očitno ni imela drugega dela, pa me je začela spraševati, kako kaj živim, če se zdaj, ko sva s hčerko sami, dobro znajdeva in podobno. 'Enga ti bom morala zrihtat, da ne boš kot puščavnica!' se je potem zasmejala in izginila v ordinaciji.

Kar malo zamalo se mi je zdelo. A to, kako sem živela več kot 38 let, je pa ni zanimalo? Tudi prej me je videvala z metlo in vedrom v roki, a zanjo, fino gospo, sem bila le brezimna snažilka. Še ves popoldan sem se potem spraševala, zakaj sem ji padla v oči. Njen svet in moj svet je bil v hierarhiji ustanove, kjer sem delala, strogo ločen tudi sicer. Do moje vasi je vodila makadamska pot, ki je ni nihče plužil. Trije odrasli, ki smo bili zaposleni v dolini, in šest otrok, ki so obiskovali osnovno šolo, v tistih časih pač nismo bili toliko vredni, da bi se krajevna skupnost za nas potrudila in nam zorala …«

(Konec prihodnjič)