Oblekli so frake

Te in še mnogih drugih podrobnosti se spominjajo maturantje, ki so svoje gimnazijske dni v Škofji Loki zaključili pred 65 leti.

Praznovati tako visoko obletnico mature je zagotovo nekaj posebnega, še bolje je, če jo pričakaš sorazmerno zdrav in nasmejan, kot so bili nekdanji maturanti, ki so se minuli petek spet zbrali v Gostilni Inglič.

Leta 1955 je takratno škofjeloško višjo gimnazijo, ki je bila v prostorih sedanje Osnovne šole Škofja Loka-Mesto, začelo obiskovati 16 fantov in 10 deklet. Med njimi jih je bilo 15 iz Škofje Loke in bližnje okolice, sedem iz Poljanske doline, trije iz Selške doline in eden iz Krope.

Zagotovo je zanimivo, da so prav vsi dosegli višjo ali visoko stopnjo izobrazbe, med njimi pa so bili kar trije zdravniki, zobozdravnica, veterinar, farmacevtka, šest je bilo profesorjev ali učiteljev, dva inženirja fizike in druge vrste strokovnjaki.

Izmed 26 jih je živih še enajst, to so: Marica Mrak, Minka Starman, Mara Potokar, Dora Cigoj, Rezka Dušič, Milena Vujinovič, Andrej Pipp, Matevž Oman, Arandjel Stanković, Janez Krajnik in Andrej Bergant. Devet se jih je udeležilo petkovega srečanja ob 65. obletnici mature, vsi pa so bili dobre volje in nasmejani.

Čeprav se v zadnjem obdobju srečujejo vsakih pet let, so si imeli precej povedati, zanimivi pa so bili tudi njihovi spomini na gimnazijske dni.

»Na gimnazijska leta imam res lepe spomine. Naš razred je bil zelo homogen, dobro smo se razumeli, skratka: imeli smo se lepo. Zanimivo je bilo, da so se med nas domačine zelo hitro in dobro vključili prijatelji, ki so prišli iz obeh dolin in od drugod, tako da med nami ni bilo razlik,« pravi Matevž Oman, ki je doma s Sorške ceste. »Takrat je bila matura res velik dogodek, fantje smo se oblekli v črno, nadeli smo si frake, imeli smo cilindre in zdelo se nam je res svečano. Maturantski sprevod je bil za nas nekaj posebnega in res smo se lepo poslovili,« se tudi spominja Matevž Oman, ki je potem študiral elektroniko, nato pa je v škofjeloških podjetjih zasedal več vodilnih funkcij.

Zanimive spomine na srednješolske dni ima tudi Marica Mrak. »Ko sem leta 1951 začela hoditi v nižjo gimnazijo, sem iz Zminca še hodila peš. Kadar je bil pouk popoldne, se je zadnja ura končala okoli šeste ure zvečer in domov sem šla že v temi. Hodila sem sama in pogosto me je bilo strah. Prometa takrat skoraj še ni bilo, in če me je prehitel en avto, je bilo to že veliko,« je povedala Marica Mrak, ki pravi, da se mature ni nič bala, največ težav pa ji je delala zgodovina, saj so imeli strogo profesorico. Zato se je morala prav zgodovino, ki je bila obvezen maturitetni predmet, najbolj učiti. »Že v zadnjem letniku so k nam na gimnazijo hodili z občine in želeli, da se nas čim več odloči za učitelje. Tako sva s sošolko Maro šli skupaj na Sovodenj. Ona je tam ostala in nato študirala angleški jezik, jaz pa sem šla v Lučine. Po enem letu sem ostala v tem poklicu in ob poučevanju naredila še akademijo,« se spominja Mrakova, ki je bila večino delovne dobe nato učiteljica v Gorenji vasi.

Tudi drugi imajo še vedno žive spomine na gimnazijo in maturo, vsi skupaj pa si želijo, da bi se še čim večkrat srečali.