Epicenter potresa

Monte San Simeone (1505 m n. m.) – Se spominjate močnega potresa leta 1976? Njegovo središče je bilo točno pod goro San Simeone. Prizadete so bile vasi v Breginjskem kotu, vasi ob Soči, največ poškodovanih pa je bilo v Italiji, kjer je bilo tisoč mrtvih.

Danes bomo obiskali goro, pod katero se je rodil ta siloviti potres, ki je za seboj pustil pravo opustošenje. Gora s skromno nadmorsko višino 1505 m, ki stoji na sotočju rek Tilment in Bela, je odličen razglednik, ki je videti kot utrdba, ki varuje deželo. Ni čudno, da je na sosednjem vrhu, Monte Festa, še danes izjemno ohranjena vojaška postojanka, ki je svojo pomembno vlogo odigrala v času prve svetovne vojne. Ko je po preboju pri Kobaridu avstro-ogrska vojska zavzela Furlanijo, so Italijani Monte Festo do zadnjega držali v svojih rokah. Gora San Simeone je znana tudi po izjemni favni in flori, prevladujejo pa predvsem orli in številni pisani metulji, ki imajo v vasici Bordano celo svoj muzej. Iz Bordana na vrh vodi tudi tista najbolj znana planinska pot, a mi bomo turo raje začeli v vasi Pioverno.

Iz Kranja je do izhodišča približno 140 kilometrov, torej dve uri vožnje. V središču vasi parkiramo in smerokaz nas kar takoj požene po cesti v klanec, skozi vas. Pot se imenuje Via delle Lavare, kar bi lahko prevedli Oprana pot. Ne vem, od kod to ime. Na koncu betonske klančine nas smerokaz usmeri levo na zagruščeno pot, kjer hodimo z občutkom, sploh če nas je v skupini več, da ne prožimo kamenja. Strm vzpon nas pripelje do uživaške planinske poti, ki poteka skozi gabrov in bukov gozd. Stezica se lepo dviga, mestoma pripelje povsem na rob in ponudi razglede za dušo. Pot pravzaprav poteka prečno, a se ves čas dviguje. Gledamo na korak, saj je mestoma precej ozka. Na dveh, treh koncih si malce pomagamo z rokami, a ni pretirane sile. Pot se vztrajno vzpenja. Ko dosežemo grapo potoka Fraris, se po njem med številnimi ogromnimi skalami povzpnemo, nato pa pot zavija bolj v desno in grapo zapusti. Pot počasi izgubi strmost in skozi gozd brez večjega naklona doseže nekaj hišk na Plan dei Purcei. Od tukaj nas do vrha loči še približno tristo višinskih metrov. Najprej po gozdni cesti, nato pa se pot odcepi desno in se zmerno trmo povzpne do čistine na vrhu, ki jo kazi le navlaka sodobnega časa. Ob razgledu na sosednje gore nam zaigra srce: nad prodišči rek Bele in Tilmenta se pokažejo Monte Chiampon/Veliki Karman, Plauris/Lopič in Monte Amariana, zadaj se vidita Monte Sernio in Creta Grauzaria, na zahodu je sicer nizek, a čudovit greben Monte Brancot. Pogled na jug pa je pogled na nižino Furlanije. Do gozdne ceste sestopimo po poti vzpona. Nato nadaljujemo po betonirani cesti, ki je pravi izziv za kolesarje, si ogledamo še cerkev sv. Simeona, ki datira v 14. stoletje, točneje v leto 1330. Potres jo je leta 1976 močno poškodoval, a so jo čudovito obnovili. Po betonirani cesti nadaljujemo do razpotja, kjer se levo odcepi pot Troi par Cjstjel, ki se strmo spusti nazaj v Pioverno. Varianta sestopa je tudi v Bordano. Pot se imenuje Sentiero delle farfalle oz. Pot metuljev. V vasi si lahko ogledamo še hišo metuljev, a v tem primeru imejmo v mislih, da nas bo čakala še slaba ura hoje po cesti do našega izhodišča. Če smo se ture lotili z dvema avtomobiloma, lahko sestopimo tudi na sedlo Interneppo, ki leži nad največjim naravnim jezerom v Videmski pokrajini v Furlaniji - Julijski krajini v Italiji.

Nadmorska višina: 1505 m
Višinska razlika: 1300 m
Trajanje: 7 ur
Zahtevnost: 3 / 5