Zaživele žive zgodbe

V jeseniški občinski knjižnici so ponovno izpeljali Živo knjižnico, inovativni in interaktivni dogodek izmenjave znanj, izkušenj in zgodb, ki presega meje klasičnega knjižničnega sistema.

Jesenice – Koncept Žive knjižnice temelji na preprostih, a globoko učinkovitih načelih. »Knjige« so dejanski ljudje, ki se prostovoljno prijavijo, da delijo svoje osebne zgodbe in izkušnje. Kot je pojasnil organizator dogodka Anže Bertoncelj, je glavni namen Žive knjižnice premagovanje predsodkov in stereotipov, ki pogosto temeljijo na nevednosti ali pomanjkanju osebnih izkušenj z določeno skupino ljudi. »Skozi neposreden in oseben stik z 'živimi knjigami' se ustvarjajo priložnosti za razbijanje predsodkov in spodbujanje razumevanja ter strpnosti. Na Živih knjižnicah sodelujejo zlasti osebe iz ranljivih družbenih skupin, včasih dodamo še kakšne zanimive poklice. Najlažje je predsodke premagati tako, da se z nekom usedeš, mu pogledaš v oči in ugotoviš, da ta oseba ni zelo drugačna od tebe, razen zaradi neke lastnosti ali zgodbe, zaradi katere jo potem družba obsoja,« je dejal.

Na tokratnem dogodku, ki ga je Bertoncelj organiziral v sodelovanju z Zavodom Jedrca, Občinsko knjižnico Jesenice, Ljudsko univerzo Jesenice in jeseniško območno izpostavo Javnega zavoda RS za kulturne dejavnosti, so si obiskovalci lahko »izposodili« 19 različnih zgodb. Slišati je bilo mogoče zgodbe zdravljenega alkoholika, mame sina z avtizmom, o življenju po možganski kapi, o aktivnih upokojenskih letih, o psihoterapiji in še in še.

Boj z motnjami prehranjevanja

Tudi mi smo si »izposodili« nekaj »knjig«. Špela Novak iz Kranja je spregovorila o svojem boju z anoreksijo in bulimijo. Njena izkušnja motenj prehranjevanja se je vlekla dolgih 17 let. »Kot otrok sem zbolela za neozdravljivo boleznijo, lupusom, kar je posledično pomenilo, da sem začela jemati visoke doze kortikosteroida. Zdravila so povzročila debelost, napihnjenost obraza in zaustavitev rasti. Ko sem vstopila v srednjo šolo, so me obkrožala sama lepa, suha dekleta, sama nisem bila taka.« Kot je pojasnila, je hrano naravnost oboževala, zato se je začela nažirati in nato bruhati. Svojemu načrtu postati suha in lepa je dodala anoreksijo in se začela stradati. »Pristala sem pri 42 kilogramih, vase sem takrat vnašala pičlih tristo kalorij dnevno; če sem to presegla, sem hrano izbruhala.« Kot je dejala, ji zdravstveni sistem ni najbolj pomagal, zlahka jih je pretentala. »Želeli so, da dosežem določeno težo, pred tehtanjem sem vedno spila ogromno vode in bilo je rešeno.« Anoreksije se je rešila v dveh letih, bulimija pa je bila njena stalna spremljevalka 15 let. »Uničila sem svoje telo, pojavile so se mi strije, odvečna koža. Vem, kaj je bilo narobe, kaj sem delala narobe. Enkrat pa mi je 'kliknilo', rekla sem si, da je dovolj, spakirala dva kovčka in se kot prostovoljka odpravila na Slovaško. Tam sem delala v mladinskem centru in otroci so mi neizmerno pomagali, sprejeli so me tako, kot sem. Bolj kot zdravstvo mi je pomagalo to, da sem odšla iz znanega okolja. Če ne bi odšla, me danes verjetno ne bi bilo tu,« je povedala Špela.

A je to! v Iranu

Nadvse zanimiva pa je tudi zgodba Mihe Mohoriča, Kranjskogorčana, ki živi v Mojstrani. Miha je sicer večkrat nagrajeni režiser dokumentarnih filmov, vendar je zgodba, ki jo je povedal, ločena od tega, kar počne poklicno. Pred časom se je namreč z nosečo ženo Nino in takrat dveletnim sinom Borom odpravil na pot v Iran. »Kombi, star 35 let, smo predelali v mobilni kino za otroke ter potovali po begunskih taboriščih in odročnih vaseh in predvajali risanko 'A je to!'. Dali smo rjuho čez kombi, imeli projektor in zvočnik in prirejali kino na prostem.« Kot je pojasnil, je šlo za nadvse lepo in navdihujočo izkušnjo. Mohorič je dejal, da so predstave o nevarnem Iranu napačne, saj gre za izredno gostoljubno državo, vsi so jih 'nosili po rokah'. »Saj ne rečem, režim je grozen in ljudje so zatirani, vendar so njihove osnovne vrednote zavidanja vredne,« je povedal in delil tudi nekaj zanimivih prigod, kot je denimo ta, da so pred mošejo predvajali epizodo, kjer Pat in Mat kuhata vino, vendar je k sreči spodbudila slave smeha.

»Žive knjige« so tako kot Anže Bertoncelj poudarile tudi, da jim zasnova Žive knjižnice predstavlja tudi neke vrste samoterapijo, saj lahko delijo svoje izkušnje, svoje zgodbe in prispevajo k večjemu razumevanju in, kot že omenjeno, razbijanju predsodkov.