Zgodbe so, ki prenašajo vrednote

Ddr. Verena Perko, letošnja prejemnica Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, je s svojim delovanjem na področju arheologije in muzealstva ena najbolj prepoznavnih strokovnjakinj na Slovenskem. Že četrt stoletja deluje tudi v Gorenjskem muzeju.

Nekaj dni po slovesni podelitvi Valvasorjeve nagrade ste odpotovali v Italijo. Na kratek oddih ali na ogled česa »arheološkega«?

Z možem Andrejem greva namesto na morje po navadi raje na kakšen daljši izlet, tokrat sva med drugim ponovno obiskala tudi Assisi in Firence. Italija me vedno znova navdihuje, obiščem različne razstave, grem v knjigarne, se sprehodim po starih delih mest ... Najlepši so občutki, ko v lokalu sredi mesta naročim kavo in poklepetam, pa vprašam starejšega gospoda, ki me postreže: »Ma Lei come si sente?« (Kako se počutite?) In on mi odgovori: »Ma, mi sento Etrusco.« (Počutim se Etruščan.) Potem ko ga na Etruščane ne veže več noben DNK in je mimo že kakih 2000 let, se on počuti dedič bogate etruščanske dediščine. Takega odnosa do dediščine vseh, ki so nekoč živeli na naših tleh, nam Slovencem žal tudi v tridesetih letih, odkar imamo svojo državo, še ni uspelo privzgojiti.

Vrniva se nekoliko v preteklost. Si še kdaj v spomin prikličete čas, ko ste se odločali za študij arheologije, ki je kasneje v marsičem tudi začrtal vašo poklicno pot?

Seveda pomislim na tisti čas, na punčko s Krasa, s kmetov. Sliši se nenavadno, ampak vedno me je zanimalo, kaj je v zemlji. Zdelo se mi je magično, še sama ne vem, zakaj. Ko sem šla na gimnazijo, je bil to na srečo še čas klasičnih profesorjev, ob izbiri študija pa sem bila pred enim in edinim vprašanjem: ali umetnostna zgodovina ali arheologija. Vpisala in nekaj časa poslušala sem oboje, ob tem še grščino, latinščino in nemščino, kar je bilo precej zahtevno.

Oče je bil zelo pragmatičen, trd Kraševec, ki ni imel možnosti študija, njegovo življenje pa je zaznamoval čas fašizma; in je rekel: »Lahko greš študirat, kar želiš, ampak ko prvič padeš na izpitu – greš v fabriko.« Vedela sem, da bo res tako, zato sem se študijsko usmerila samo v arheologijo, kar pa ne pomeni, da sem se povsem odmaknila od umetnostne zgodovine.

Iz študijskih let imam v spominu mnoge odlične predavatelje, še posebno prof. Jožeta Kastelica. Še danes, ko kdaj »v ognju« kaj pripovedujem, ga čutim nekje v ozadju. To je bil čas, ko smo bili študentje deležni širokih obzorij klasične humanistične izobrazbe in dojemanja sveta skozi filozofijo. Spoznanja, kako ni mogoče stopiti v preteklost, lahko raziskuješ predmet, poznaš njegove podatke, resnice o življenju pa nikoli ne boš ujel. Pred teboj bo zgolj podoba. Arheologija postaja čedalje bolj eksaktna, ampak vendarle jo je treba znati predstaviti ljudem in jim s tem odpirati poti k razumevanju preteklosti.

Govorite o prenašanju spoznanj, ki jih prinaša arheologija, širši javnosti. Že 15 let na Filozofski fakulteti predavate predmet Arheologija za javnosti in tudi doktorski študij heritologije, pred tem pa ste predavali o rimski materialni kulturi ...

Do pomembnega premika v tej smeri je na področju muzealstva prišlo pred kakimi petdesetimi leti. Ko sem bila v devetdesetih letih zaposlena v Mestnem muzeju Ljubljana, sem se (takoj po doktoratu iz arheologije) pri vodenju po razstavi v nekem trenutku zavedela, da sem pred razredom šolarjev popolnoma nemočna. V petih minutah sem otroke zatrla s številnimi podatki, s katerimi pa seveda nisem vzbudila prav nobenega zanimanja.

Na mednarodni poletni šoli v češkem Brnu, ki sem se je udeležila kmalu zatem, so nas med drugim peljali v vojaški muzej in tri običajne lutke – take kot so v izložbah – oblekli v partizana, češkega vojaka in esesovca. Vsak, ki je prišel na razstavo, je lahko pomislil le, da gleda »tri fejst fante«, najbolj šik je bil seveda esesovec, česar v muzeju gotovo niso želeli sporočiti. Skozi predmet mora muzealec izoblikovati sporočilo, sicer si ga bo obiskovalec oblikoval sam in bo drugačno, kot bi si avtor želel.

Poznati moraš zgodovino muzealstva, zgodovino arheologije, odločilnega pomena v muzeju pa je komunikacija z javnostmi. In to so nova znanja, ki smo jih dolžni usvojiti.

Zdi se, da kot izkušena arheologinja in muzealka poleg strokovnosti in natančnosti v svoje delovanje vključujete tudi srce.

Seveda mora biti muzejsko delo strokovno in natančno, nadgradnja pa je vsekakor interpretacija. Ta je stvar filozofije in tudi umetnosti, obe pa nagovarjata srce. Razum in srce torej nista ločena, ampak se v našem delu zlijeta v eno.

Seveda se zgodi, da razmišljam drugače kot drugi, a se mi zdi, da je na svoji poti treba vztrajati. Vedno je tudi nekdo, ki ga navdihuješ, kar sem med drugim lahko spoznala tudi ob čestitkah in številnih šopkih ob nagradi predvsem s strani svojih nekdanjih in sedanjih študentov.

Moje geslo je vedno bilo: Pustite me, da grem z glavo skozi zid, kajti tistim, ki bodo šli za mano, bo lažje.

Je bilo tudi pri arheološki razstavi Železna nit v Mestni hiši v Kranju, ki je zagotovo ena od vaših najpomembnejših muzejskih postavitev, kdaj treba z glavo skozi zid?

O seveda. Na ogled je že 22 let, kar je za stalno razstavo predolgo in jo bo treba podreti. Je pa zdaj zabeležena tudi virtualno in dosegljiva na spletu. Ko sem prišla v Gorenjski muzej, je že obstajala arheološka zbirka, vendar v muzeološkem smislu neobdelana. Pri postavitvi sva zelo tvorno sodelovala z zdaj že pokojnim zagrebškim arhitektom Željkom Kovačičem (njegovo delo je Muzej krapinskih neandrtalcev) in mnogimi našimi arheologi, tudi Kranjčanoma, Timotejem Knificem in Milanom Sagadinom. Moje pravilo je bilo, da ne razstavljamo samo predmetov, ampak ideje.

Spomnim se postavljanja makete koče na Drulovki. Ta je bila pravzaprav metafora stalne poselitve v neolitiku in podoba cele razstave. Arheologi so skočili v zrak, da nimamo dokazov za bivališča kvadratnih oblik. Šla sem po škatlah z najdbami z Drulovke in našla del vogalnega hišnega lepa ... Okrogle hiše pa že nimajo vogalov, mar ne? In tako je naša koča postala ključna podoba razstave in muzeja!

Sodelovanje je bilo res ključnega pomena in kreativno. Železna nit je bila prva razstava, ki je celostno prikazovala arheološka obdobja v Sloveniji in je bila tudi nagrajena z nagrado arheološkega društva.

Kot arheologinja in muzealka ste v stiku z različnimi občinstvi, s študenti, ki se pripravljajo na svojo poklicno pot, delujete v strokovnih skupinah doma in na tujem in ne nazadnje tudi z nami, običajnim občinstvom, vodite skupino upokojence ...

Verjetno je bila nagrada namenjena tudi temu. Moji začetki segajo v sedemdeseta leta, ko sem učila na kamniški gimnaziji. Tu sem se kalila v »obvladovanju« javnosti – pri razlagah je prišel do izraza moj značaj – razreda tridesetih najstnikov, ki mi jih je tudi uspelo navdušiti za zgodovino in umetnostne teme. Še danes mi pomaha kakšen starejši gospod: »Se me spomnite? Mene ste učili na gimnaziji.«

Ko sem kasneje kot mlada raziskovalka prišla na univerzo, sem dobila drugo občinstvo, ostal pa je moj način, da je treba ljudi znati nagovoriti z neko osebno energijo, jih očarati z ognjevito pripovedjo in zgodbami.

Tu je seveda še »moja« skupina upokojencev v muzeju, s katero se družimo desetletje in več. Hodimo na ekskurzije, razstave, imamo predavanja ... Vedno jih pride vsaj od 30 do 50, v času epidemije se jih je po Zoomu priključilo tudi po sto. Oni so moje najljubše občinstvo in njim lahko včasih povem to, kar govorim samo v ožjem krogu ljudi. Postali smo kot nekakšna družina.

Še posebno ste znani po energičnih nastopih pri podajanju zgodb. To je Verena, porečejo vaši poslušalci ...

Predlani sem se priključila tako imenovani Storytelling akademiji (akademiji za pripovedovanje) v Zagrebu, zdaj pa hodim še na mojstrske tečaje mednarodnih pripovedovalcev. Pripoved je človeku najbolj naravno izobraževanje, je posredovanje znanj in vrednot ter pomembnih sporočil za prihodnje rodove. Moja največja ljubezen je pripovedovanje pravljic v narečju, tako kot mi jih je pripovedoval moj stari oče.

Kam vas torej vodi vaša poklicna pot? Na predstavitvi ste rekli, da se s kolegom Smrekarjem vendarle »pomikata proti izhodu«, kot je znana fraza šoferja mestnega avtobusa ...

Nagrade za življenjsko delo sem zelo vesela. Morda to pomeni, da si zdaj lahko privoščim reči, ki si jih drugi morda ne morejo. Čeprav sem si vedno upala marsikaj reči in si nakopala nemalo težav. Tudi v Kranju. Zdaj, v času »zapahnjenega« jezika, kot bi rekel Levinas, in v času diktata politične korektnosti se mi zdi še toliko bolj pomembno, da izrečem, da napišem brez dlake na jeziku, kar mora biti povedano. Ali pa to pokažem z razstavo. Muzealstvo je poseben privilegij, za tiste, ki ga obvladajo …

Bo več časa tudi za pisanje pesmi, pravljic, zgodb iz preteklosti, kot je to počel recimo Umberto Eco?

Poezija me išče in vedno znova najde že vse življenje. Izdano imam eno zbirko in doma še poln predal. Nikoli ne bi pisala pesmi, če te ne bi vseskozi hodile za mano. Kako je že rekel Johny Cash: »Zaspal sem z eno pesmijo in se zbudil z drugo.«