Veliko bere in tudi piše

Majda Mencinger, rojena na Slovenskem Javorniku, je s svojim pisanjem dokazala, da je ustvarjalnost brezčasna in ni omejena z leti ali poklicno potjo.

Slovenski Javornik – Njena dela so dragocen prispevek k slovenski literaturi, saj bogatijo kulturno krajino in prinašajo pomembna sporočila o življenju, naravi in človeški vzdržljivosti. Nedavno so Majdo Mencinger gostili v Delavskem prosvetnem društvu Svoboda France Mencinger Javornik - Koroška Bela, ki se imenuje po njenem očetu, enem od ustanoviteljev društva. Pisateljica, pesnica in nekdanja pedagoginja je s svojo ustvarjalno energijo postala prepoznavna v slovenski literarni pokrajini. Po dolgoletni poklicni poti pedagoginje, v kateri je s svojim delom in predanostjo vzgajala generacije mladih, se je Majda Mencinger po upokojitvi odločila, da se posveti svoji drugi strasti – pisanju. »Po navadi se začne, ko greš v pokoj in imaš nekoliko več časa. Moram pa reči, da me je celo življenje mikalo, da bi pisala, imela sem pravo strahospoštovanje do pisateljev. Res mi niti na misel ni prišlo, da bi tudi sama lahko napisala knjigo,« je poudarila.

Do danes je napisala že pet knjig, največ se ukvarja z lirično prozo. Njeno pisanje je globoko zakoreninjeno v naravi, ki ji predstavlja neizčrpen vir navdiha in umiritve. »Narava mi v teh časih pomeni vse. Ko si mlajši, je vse drugače. Tudi dojemaš drugače, ne prepoznaš lepot, danes pa mi narava res pomeni največ, kar mi lahko.« A narava ni njen edini navdih. V njenih pesmih in zgodbah pogosto odmevajo spomini na vojno in povojno obdobje, ki jih prepleta z osebno izkušnjo in čustveno globino. Majdinega očeta Franca so kot talca usmrtili v Dragi, ko je bila stara sedem let, njo, mamo in sestro pa so izgnali v taborišče Burghausen na Bavarsko. Njena dela so prežeta z občutkom za zgodovino in osebno izpovedjo. Bralce popeljejo skozi čas ter jih povežejo z dogodki in občutji, ki so oblikovali njeno življenje. »Danes me navdajajo predvsem občutki, da nobena beseda ni odveč, nobena beseda se ne izgubi in da je treba stvari zapisati. Čeprav je bilo hudo in težko, skozi leta ostanejo lepi spomini. Nekako pozabiš na vsesplošno pomanjkanje, v zelo lepem spominu imam našo domačo tepko, ob kateri je bil zame res lep prostor.«

Kljub težkim temam, ki jih obravnava, pa njena besedila nikoli niso brez upanja. Prav nasprotno, včasih vanje vnaša tudi humor, ki služi kot protiutež težkim življenjskim izkušnjam in v njeno pisanje prinaša svežino in lahkotnost. »Verjamem, da k mojemu pisanju prispeva tudi branje, zares veliko berem. Zame je to prava ustvarjalnost,« je še povedala.