Film o dobrotniku

Fundacija Vincenca Drakslerja

»So zgodbe, ki nas napolnijo s hrepenenjem. In so zgodbe, ki nas popeljejo v vsakodnevni svet. So zgodbe, ki nam spremenijo življenje, zgodbe, ki nam odprejo srce, nas spravijo v jok. So takšne in drugačne zgodbe, zgodbe, ki nas popeljejo na pot pozitivnih sprememb. Vse pa so zgodbe Vincenca Drakslerja, častnega občana mestne občine Kranj, mecena, donatorja, očeta Fundacije Vincenca Drakslerja, zgodbe človeka – samorastnika, pokončnega podjetnika, katerega beseda človek se piše z veliko začetnico!« se glase uvodne besede predstavitvenega filma o pokojnem kranjskem dobrotniku Vincencu Drakslerju, ki so ga pred kratkim premierno predvajali kranjski javnosti. Z njim je Mestna občina Kranj oziroma Fundacija Vincenca Drakslerja počastila veliko zapuščino, ki jo je Draksler s plemenitimi dejanji in neizmerno srčnostjo zapustil svojemu rodnemu Kranju.

Najbolj srečen, ko je pomagal

»Najbolj sem srečen, kadar lahko pomagam sočloveku v stiski, zlasti mladim!« je ob neki priložnosti poudaril leta 1930 rojeni Vincenc Draksler, ki je kot prvi izmed sedmih otrok pri rosnih desetih letih moral prevzeti vlogo očeta svojim mlajšim sestram in bratom, kajti oče je tragično preminil. S trdim delom, vztrajnostjo in ljubeznijo do svoje družine je pomagal mami, da je preživela številno družino. To ga je izoblikovalo kot človeka, ki pozna stisko človeka in je pripravljen pomagati.

Bil je uspešen podjetnik. Z ženo Rito, po rodu Nemko iz Zahodnega Berlina, kamor ga je iz rodnega Kranja odpeljala ljubezen, sta najprej odprla več trgovin, v nadaljevanju pa večji obrat za predelavo mesa v Erdingu pri Münchnu. S trdim delom sta si ustvarila zavidljivo premoženje in uživala v delu in življenju. Dokler ni Rita zbolela in leta 1994 umrla. Ostal je sam, saj nista imela otrok. Kasneje je spoznal Margit in se z njo iz Nemčije preselil v Švico, kjer je sredstva od prodaje nemškega podjetja vložil v nakup nepremičnin.

Najprej reintegracijski center

Kljub življenju v tujini so mu misli kot zavednemu Slovencu vedno uhajale v domače kraje. Še vedno je skrbel za svojo mamo in pomagal svojim sestram in bratom. Razpolagal je tudi z domačijo pr' Primožk v Pristavi pri Tržiču, ki jo je kasneje za dober namen podaril Mestni občini Kranj. Tako je nastala zgodba o Fundaciji Vincenca Drakslerja.

V Domu Vincenca Drakslerja na Pristavi je leta 2010 zaživel Reintegracijski center za nekdanje odvisnike, kmalu so vzpostavili tudi prvo socialno podjetje na Gorenjskem in enega prvih centrov ponovne rabe v Sloveniji. Fundacija oziroma njeno socialno podjetje ima danes tudi šiviljsko popravljalnico in pet trgovin obnovljenega pohištva ter rabljenih predmetov.

Materinski dom, medgeneracijski center ...

Vincenc Draksler pa se s tem ni ustavil, vedno je želel nekaj več in – še pomagati. Velikodušno je prispeval polovico sredstev za obnovo in vzpostavitev kranjskega medgeneracijskega centra, v celoti je financiral tudi nakup Jenkove vile v Kranju, v kateri so uredili materinski dom, ki daje zavetje materam z otroki iz celotne Gorenjske. Njegova ideja je bila tudi dobrodelni tek, poimenovan Županov tek, ki so ga na protokolarnem posestvu Brdo pri Kranju prvič organizirali leta 2001, skupaj pa so izvedli kar 18 tekov. Po letu 2018, ko je Draksler umrl, je Županov tek dobil novo preobleko v Teku za Kranj – Memorialu Vincenca Drakslerja, ki poteka po kranjskih ulicah. Tako bo spomin na tega velikega kranjskega dobrotnika za vedno ostal živ, k čemur bo pripomogel tudi predstavitveni film.

Film Fundacija Vincenca Drakslerja je objavljen na YouTubu, povezavo do njega pa najdete tudi na spletni strani fundacije pod zavihkom O fundaciji.