Oče in mamica odideta v partizane

Ko sva bili še čisto majhni (4)

Odbor OF v Predtrgu, ki ga je vodil moj oče, je bil številčno majhen. Štel je šest članov. S pošto, hrano, obleko in zdravili so oskrbovali partizane na Jelovici. Pomembnejšo pošto je oče prenašal med materialom, ki ga je potreboval kot pečar, ko je hodil po vaseh. Tudi naju je mamica včasih uporabila za »kurirki«. Včasih naju je vzela s seboj na kurirsko pot, ko je nosila zelo pomembna sporočila. Jeseni leta 1942 sva še nosili pleničke in te so bile dobro skrivališče. Toplo naju je oblekla, posadila v otroški voziček za dvojčke in odšle smo na obisk skozi Predtrg, mimo Malevsa in Vahtnice, čez Fuksovo brv v smeri Mišače. V gozdu je na dogovorjeno skrivno mesto v veliki skali oddala sporočilo. Vzela je pošto za mesto in se z nama, ki sva imeli »polne« plenice, vračala domov.

Mama mi je pripovedovala, da je voziček težko porivala pred seboj, a se je potrudila, saj je zvezo s partizani morala vzdrževati. Vedno ni mogla najti varstva za naju, poleg tega pa je rada hodila z nama na sprehode. Na kurirskih poteh je bila z otrokoma manj sumljiva.

Delo terencev, članov Osvobodilne fronte, je bilo nevarno. Oče je bil obveščen, naj bo pri delu previden, ker ga že nekaj časa opazujejo orožniki. Spomladi leta 1943 je sklical nujni sestanek članov odbora OF. Zaupal jim je, da hišo opazujejo, kar je ugotovil tako, da je pod okni posul pepel in naslednje jutro opazil na njem odtise stopinj.

Naslednji dan sta bila dva člana skupine aretirana. V strahu pred mučenjem v begunjskih zaporih in v skrbi za svoja mladoletna otroka sta klonila. Izdala sta tri člane odbora Osvobodilne fronte: očeta, mamico in prijatelja, Prešernovega Franca - Kofčarjevega, ki je z družino stanoval v Grabnu. Radovljiški zdravnik, dr. Šarc, ki je bil službeno v begunjskih zaporih, je dobil nalogo, da se takoj vrne v Radovljico in obvesti prizadete, da so izdani in naj se umaknejo na Jelovico. Zdravnik se je vrnil v Radovljico, se ustavil v gostilni Avguštin in sporočil natakarju, ki je sodeloval z OF, naj sporoči novico našemu očetu. Vsi trije so se skozi predtrško gmajno in preko Save še pravočasno umaknili. Mamica in oče sta postala borca Jelovške čete Cankarjevega bataljona in nato Prešernove brigade. Postala sta partizana Stašo in Cveta.

Zakaj si naju pustila sami?

Nekoč ko sta bili moji hčerki stari dve in tri leta, sem opazovala, kako skrbno in ljubeče ju je moja mama čuvala. Vprašala sem jo, kako ji je bilo pri srcu takrat, ko je odšla v partizane. Nisem si mogla predstavljati, da bi jaz lahko zapustila svoji dve punčki. Žal mi je bilo, da sem jo to vprašala. Bila je žalostna. Po odgovoru, ki sem ga dobila, sem začutila, da se ji je odvalil kamen iz srca. Povedala je, da ni imela izbire. Lahko bi ostala doma in bi jo Nemci aretirali. Bala se je, da bi jo v begunjskem zaporu mučili in da bi klonila. S tem bi prizadejala veliko gorja družinam, ki so sodelovale s partizani. Aktivisti Osvobodilne fronte so ji obljubili, da se nama ne bo nič zgodilo.