Otroške igrice

Prekletstvo, 1. del

Marija je takole začela: »Moja zgodba je zgodba o otroški naivnosti, o neznanju, o otroštvu, ko ni bilo nikomur nič mar zato, kaj počnemo otroci, ko smo sami. Zaradi dogodkov izpred več kot 70 let trpim že vse življenje.«

Potem pa je nadaljevala: »Rodila sem se med drugo svetovno vojno, leta 1943. Pri hiši nas je bilo enajst otrok. Samo predstavljate si lahko, kako nam je bilo, ko so očeta na poti do skrivališča, kjer so imeli partizani bunker, pričakali v zasedi in ubili. Kdo točno je to storil, nismo nikoli izvedeli. Mama ni potočila ene same solze, pravzaprav ni bilo niti časa za jok, kajti na manjši kmetiji, ki smo jo imeli, je bilo spomladi dela čez glavo.

Kmalu po osvoboditvi, točneje 28. maja, so na bližnjem 'puklu' zakurili ogromen kres. Ljudje so prišli od blizu in daleč, ker so hoteli proslaviti konec vojne. Nihče pa ni računal na posledice kurjenja, saj sta bila naša hiša in kozolec, ki sta stala v bližini, pokrita s slamo. Iskre so zažgale strehi, zagorelo je in komaj smo se rešili na varno. Stara sem bila dve leti, pa se še spomnim krikov groze, ki so odmevali okoli mene. Mami so morali pomagati sosedje, ker jo je čisto zlomilo. Za prvo silo smo dobili streho nad glavo pri maminem bratu. A ker so imeli tudi zase komaj kaj prostora, je mama naslovila prošnjo na KNOJ, naj nam pomagajo. Mislila je, da bomo lahko, že kako, obnovili vsaj hišo, pa se to ni zgodilo.

V dolini so nam našli hišo, v kateri je pred vojno živela nemška družina. Ni bila v najboljšem stanju, na srečo je bilo v njej vsaj nekaj opreme in dva kamina, da nas čez zimo ni zeblo. Imeli smo le tri postelje, v eni sta spala najstarejša brata, ki sta se kmalu po prihodu zaposlila, v drugih dveh in po tleh pa mlajši otroci in mama. Nekaj denarja za preživetje sta prispevala brata, nekaj pa smo ga dobili s prodajo drv. Vsak prosti trenutek, ko nismo bili v šoli, smo se vračali domov, kjer smo pripravljali v gozdu drva, na njivi sadili krompir in repo. Bilo je zelo naporno, sploh po tem, ko sta brata odšla na služenje vojaškega roka. Večkrat smo bili lačni kot siti.

Mislim, da se je meni kot edini deklici v družini še najbolje godilo. Vsi so me imeli radi in starejši bratje, ki so drug za drugim odhajali od doma, so me, vsaj tako so rekli, zelo pogrešali.

Ko sem bila stara sedem let, smo bili pri hiši le še štirje otroci. Starejši brat (16 let) je imel svojo sobo, ki si jo je sam uredil, jaz sem s Francijem in Edijem spala v drugi in mama sama v tretji postelji. Edi je imel deset let, Franci pa osem. Edi me je večkrat stisnil k sebi, me božal tudi po prsih, trebuhu in med nogami. To mi je bilo zelo všeč in sem komaj čakala, kdaj bo noč, da bomo zlezli pod odejo. Franci je zmeraj takoj zaspal, tudi sicer je bil bolj poseben, saj je slabše slišal, pa še z njegovim vidom ni bilo vse v redu. Edi se je včasih ulegel name in mi svojega malega lulčka porival med noge. Zdelo se mi je fino, zato sem ga prosila, naj ne odneha. Takšno igranje je trajalo skoraj štiri leta.

Potem se je vpisal v poklicno kovinarsko šolo in se preselil v internat v Maribor. O, kako sem jokala za njim! V svoji preprosti naivnosti sem potem prosila Francija, naj počne z menoj enako, pa me je tako klofnil, da mi je še ves dan zvenelo v glavi. Za povrh pa mi je zagrozil, da me bo mami zatožil, ker sem takšna nagnusna umazanka. Zdelo se mi je krivično, zato sem jokala. Pa še tiste drobne metuljčke, ki so ob bratovih dotikih zafrfotali v mojem trebuhu, sem pogrešala.

Naj povem, da sem bila, kar se tiče spolnosti, popolna nevednica. Mama nas ni nikoli objemala, oče še manj. Saj ni bila napačna, ampak razmere, v katerih smo živeli, so bile krute, saj smo bili brez očeta in še hiša nam je pogorela. Sicer ni dovolila, da bi bratje preklinjali, tudi ni vztrajala, da bi hodili vsako nedeljo k maši. Zmeraj je govorila, da človek ne more sedeti na dveh stolih, kar je pomenilo, da ne more moliti in delati hkrati.

Kaj spolnost je in kako nastanejo otroci, sem izvedela šele v šoli, ko sem obiskovala šesti razred. Zgodilo se je nekaj strašnega: ena od učenk je zanosila. Bila je sicer naša sošolka, a je bila od nas dve leti starejša. Ravnatelj je povabil zdravnika iz Slovenj Gradca z namenom, da nas poduči o 'čebelicah in rožicah'. Najprej so prišli na vrsto fantje, potem šele dekleta. Spominjam se sošolcev, ki so prihajali skozi vrata. Gledali so v tla, bili so rdeči in potni v obraz, tako jim je bilo nerodno. Zašibila so se mi kolena. Postalo me je strah tega, kar nam bo zdravnik povedal.

Upravičeno! Takšne groze, kot sem jo doživela med tistim predavanjem, nisem občutila ne prej ne pozneje. Strašno je bilo. Iz zdravnikove razlage sem razbrala, da sem verjetno tudi jaz noseča. Z bratom sva počela točno tiste stvari, kot jih počnejo odrasli, ki želijo imeti otroke. Na koncu predavanja mi je zdravnik s svojimi grozečimi besedami zadal še zadnji udarec. Dejal je, da je imeti spolne odnose pred poroko nagnusno dejanje, vredno vsega obsojanja. Še več: dekleta (fantje ne!), ki bodo imela takšne izkušnje, si bodo težko našla poštenega moža. Pisalo se je leto 1955.

Počutila sem se, kot bi me s kolom po glavi. Umazano, nečisto, nevredno. Začela sem odklanjati vse dotike, tudi tiste, do katerih je prišlo pri kakšni otroški igri. Postala sem obsedena s čistočo. Ker doma nismo imeli tople vode, sem se večkrat na dan zdrgnila z mrzlo. Nič ni pomagalo: še naprej sem bila umazana …

Začela sem se izogibati obema bratoma. Edi se je zelo mlad poročil, pa nisem šla na poroko. Naredila sem se bolno. V resnici sem tudi bila. V glavi.

Za Francija se mi je zdelo, da je iz leta v leto bolj 'prišvrknjen'. Malo je zaostal v umskem razvoju, kar me je zelo veselilo. Bila sem prepričana, da je na moje želje po umazanih dotikih pozabil.«

(Se nadaljuje)