Med tradicijo in sodobnostjo (1)

Potem ko sta me pred leti že očarali Tajska in Kambodža, sem se spomladi prepustil še eni državi Jugovzhodne Azije. Vietnam v zavesti večine tudi skoraj pol stoletja po njenem koncu ostaja sinonim za vojno. Nanjo spominjajo muzeji in pomniki, a ta azijska država je precej več kot prizorišče enega od najbolj krutih obračunov velesil hladne vojne. Je dežela izjemnih naravnih lepot, zgodovinskih spomenikov, kulturne raznovrstnosti, tradicionalnih vasi, sodobnih megapolisov ter kulinarike, ki zadovolji tudi najbolj izbirčne okuse.

Slovenci smo s tem delom sveta dokaj dobro povezani. Z brniškega letališča sva za pot do Hošiminha potrebovala dobrih 15 ur, vključno s postankom v Istanbulu. Največje vietnamsko mesto ima okoli deset milijonov prebivalcev in ga še danes poznamo tudi kot Sajgon, čeprav že od leta 1976 nosi ime po Ho Ši Minhu, najbolj znanem voditelju in borcu za neodvisnost Vietnama izpod jarma francoske nadvlade. Portreti strica Hoja, kot mu tudi pravijo domačini, nas spremljajo na vsakem koraku. Stomilijonskemu narodu namreč še vedno vlada komunistični režim, a država v zadnjem času doživlja velik gospodarski vzpon, delno tudi na račun trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko, pri čemer poskuša loviti ravnotežje med obema velikanoma.

Da je Hošiminh sodobna azijska prestolnica, ki nikoli zares ne spi, sva spoznala že prvi večer, ko sva se hladila s pivom, daleč najbolj priljubljeno alkoholno pijačo v državi, in opazovala neustavljivo reko motoristov, avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ki nikoli ne pojenja. Če smo na Zahodu že navajeni, da vse več prostora v mestih namenjamo pešcem, v Vietnamu seveda ni tako. Pločniki so zasedeni s parkiranimi motorji in avtomobili, med katerimi posedajo domačini in srkajo pho ali katero drugo priljubljeno juho z rezanci, medtem ko se pešci prebijajo, kjer vedo in znajo, nemalokrat kar po cesti. Tudi zato sva za raziskovanje mest največ uporabljala kar taksi. Mobilna aplikacija Grab, nekakšna azijska različica Uberja, deluje brezhibno, umik z žgočega sonca in z vlago ter z bencinskimi hlapi prepojenega zraka v prijetno hladen avto pa je več kot dobrodošel.

A Hošiminh ni bila glavna točka najinega zanimanja. Preden sva se podala na raziskovanje severnega dela države, sva si privoščila osvežitev in lenarjenje na plažah Južnokitajskega morja.