Zasvojena s spolnostjo

Prekletstvo, 2. del

»V srednji šoli mi je bil zelo všeč nek Konrad. Njegov oče je bil geodet, kar se mi je takrat zdel zelo fin poklic. Nekoč me je povabil v kino. Ni bil čisto nič vsiljiv, še za roko me ni prijel, kar mi je bilo prav.

Potem pa je med odmorom vstal in rekel, da mora na stranišče,« nadaljuje Marija.

»Ko ga nekaj časa ni bilo, sem si začela predstavljati, kako drži v roki penis. Kar streslo me je od studa. 'Verjetno si ne bo niti rok umil!' me je prešinilo. Slike, ki so se mi zvrtele v glavi, so zadoščale, da mi je šlo na bruhanje, ko se je končno prikazal. Z njim sem pretrgala vse stike. Pozneje mi je bilo zaradi tega žal. Zelo zelo žal.

V drugem letniku fakultete mi je prišel v roke članek, v katerem je neka psihologinja pisala o tem, da se klin s klinom izbija. Dokazovala je, da ženski, ki jo moški prevara, najbolj koristi, če tudi sama skoči čez plot.

Že dolgo nisem šla ne k maši ne v cerkev. Nekje v sebi sem bila prepričana, da me Bog takšne, kot sem bila, ne mara. Bilo je sredi poletja, za nekaj dni sem se umaknila v Umag, kjer sem si, nedaleč stran od cerkve svetega Roka, najela skromno sobo pri starejšem paru. Večkrat sem hitela mimo cerkve, šele zadnji dan sem vstopila. Začelo se je že temniti, jaz pa sem še zmeraj nepremično sedela in molila. Bilo mi je tako hudo, da ne morem povedati. Samo tisti, ki se je že kdaj počutil umazanega, me bo lahko razumel. Upala sem, da se bom naslednji dan počutila kaj bolje. Nisem se. Zvečer sem se usedla na teraso in prižgala cigareto. Pri tem sem bila zelo nerodna, saj nisem bila navajena kaditi. Čez čas je prisedel eden od gostov, starejši moški, ki je govoril nemško. Bil je evangeličanski duhovnik. Sploh se ne spomnim več, kako sva se znašla v objemu, nato pa še v moji postelji. V sobo, kjer je spala njegova žena, se je umaknil šele enkrat sredi noči. Upala sem, da bom pri 'telovadbi', ki sva jo imela, kaj občutila. Čisto nič. Tudi o orgazmu ni bilo ne duha ne sluga.

Šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta ženskam – nimfomankam, v kakršno sem se spremenila, niso bila naklonjena. Ko sem bila mlada, sem bila zelo lepa. Čeprav sem pomagala mami in mlajšemu bratu, ki je ostal pri njej, sem imela zase še zmeraj dovolj denarja. Nekaj časa sem bila zaposlena na banki, potem na SDK-ju, nekaj časa sem bila svetovalka na ministrstvu za gospodarstvo. Govorila sem tri jezike, že od mladih nog sem bila navajena trdega dela, tako da so me imeli povsod, kamor sem prišla, zelo radi. To so bili časi, ko so imeli ljudje eno in isto službo vse do upokojitve. Jaz nisem v nobeni dolgo zdržala. Ko sem 'preizkusila' vse tam zaposlene moške, sem šla drugam. Nikoli se nisem branila gmotnih daril, ki so mi jih dajali. Nekajkrat so me najeli kot dobro plačano spremljevalko. Prostitucija je v času socializma cvetela bolj, kot si lahko mislite. Moje telo je zdržalo marsikaj predvsem zato, ker sem čustveno ostajala hladna. Ničesar nisem čutila.

Leta 1978 me je v Ljubljani, kjer sem živela, obiskala mama. Pripeljal jo je brat Edi, a k meni v stanovanje na Gorkičevi 14, si ni upal priti. Še dobro, da sem sama doma, sem pomislila, ko sem jo zagledala pred vrati. Kar malo ustrašila sem se je, saj je bila zelo postarana, suha, pravzaprav presuha. Povedala mi je, da je zelo bolna, da so ji zdravniki dejali, da ima le še nekaj mesecev življenja pred seboj. 'Preden umrem, bi rada videla, da se poročiš,' me je prosila.

Ko sem ji obljubila, da ji bom ustregla, je potolažena odšla domov. Vso noč sem tuhtala, kaj naj storim. Potem sem se spomnila na Miho, ki mi je ob vselitvi pomagal pri montaži omar. Po poklicu je bil mizar, morda kakšno leto mlajši od mene, doma iz velike družine. Moje stanovanje, ki je bilo res veliko, sončno in prostorno, mu je bilo takrat zelo všeč. Ponovno sem z njim navezala stike. Bil je zelo vesel, ko sva šla prvič v kino na Viču. Gledala sva neko kavbojko, med katero sem dremala, on pa je bil presrečen, ker se me je lahko dotikal s kolenom.

Poročila sva se 15. oktobra. Prvič sva skupaj spala šele na poročno noč. Potrudila sem se, da mu je bilo lepo, čeprav ob njegovih dotikih nisem ničesar čutila. Že zaradi mame sem nehala uporabljati 'carefree', s katerim sem si pri drugih moških izpirala nožnico, da ni prišlo do zanositve. Hčerkino rojstvo je mama še dočakala, krsta pa ne več. Na pogrebščini sva se z bratom drug drugemu izogibala. Imel je že štiri otroke, kar prijetno ženo, a smo sedeli vsak na svojem koncu mize, tako da se nismo zapletli niti v vljudnostni pogovor. Včasih sem se oglasila pri Franciju in mu prinesla kakšen priboljšek. A potem ko se je k njemu priselila neka ženska, sem ga nehala obiskovati. V družini nas je bilo enajst otrok, počutila pa sem se, kot bi bila edinka. Z nekaterimi brati sem se na pogrebu videla celo prvič in tudi zadnjič.

Z Mihom sva imela za tiste čase kar dober zakon. Kadar si je zaželel, sem izpolnila svojo zakonsko dolžnost, ker se mi je zdelo, da mu to dolgujem. Čez tri leta sva se preselila v svojo hišo, stanovanje na Viču pa sem še nekaj časa obdržala zaradi čisto praktičnih razlogov: v njem sem se srečevala z drugimi moškimi. Ne sicer tako pogosto, kot sem to počela pred poroko, a dovolj redno, da želja po iskanju orgazma ni čisto zamrla.

Mož mi je umrl lani in vse do zadnjega dne je bil prepričan, da sem ga osrečila, verjel je tudi, da je on osrečil mene. Zelo lepe odnose imam s hčerko in dvema vnukoma. Povedala sem ji za spolno izkušnjo z Edijem, nisem ji pa zaupala podrobnosti iz svojega kasnejšega življenja. Zaradi zasvojenosti sem se tudi zdravila. Poskušala sem priti do dr. Ruglja, a me, ker sem bila takrat še samska, ni hotel sprejeti v svojo skupino. Ob pomoči enega od takrat znanih kirurgov sem navezala stike s K. P., znanim psihoterapevtom iz Gradca, ki je pomagal pacientom po metodah Paula W., avstrijsko-ameriškega psihologa, ki je živel v ZDA. Ure pri njem so bile pošastno drage, a nekako nisva našla skupnega jezika, tako da sem po treh ali štirih obiskih obupala.«

(Konec)