Delati moraš poglobljeno, s srcem

V monografiji Janez Ravnik, umetnik, pedagog in organizator razstav spoznavamo življenjsko in ustvarjalno pot enega najbolj znanih blejskih slikarjev, ob katerega bogatih spominih in poglobljenih mislih se pred nami v dobrem in slabem razpre celotno stoletje in več. Ob predstavitvi knjige so v Galeriji Stolp na Blejskem gradu pripravili tudi razstavo Ravnikovih likovnih del.

Zbirka Novembrski opus, ki jo v Zavodu za kulturo Bled izdajajo od leta 2021 in je med tem prerasla v projekt Obrazi Bleda, je bogatejša za novo monografsko izdajo. Po slikarki in ilustratorki Meliti Vovk in kiparju Slavku Oblaku smo pred nedavnim na predstavitvi v Viteški dvorani na Blejskem gradu v roke prijeli monografijo Janez Ravnik, umetnik, pedagog in organizator razstav.

Akademski slikar Janez Ravnik, po rodu Bohinjec, večji del življenja pa Blejec, je človek širokega duha, dolgoletni likovni pedagog ter organizator številnih likovnih razstav na Bledu. Njegov več kot sedem desetletij trajajoč umetniški opus je izjemen, saj obsega kar 1750 del, največ slik in risb, pa tudi okrog sto lesenih kipov. Več generacij Blejcev ga pozna kot priljubljenega učitelja likovnega pouka na blejski osnovni šoli in neutrudnega organizatorja likovnih razstav, saj je na Bled na ogled pripeljal velika umetniška imena.

»Vesela sem, da je moj učitelj likovne vzgoje na blejski osnovni šoli sprejel našo pobudo in hkrati izziv za sodelovanje pri pripravi monografije,« se je Janezu Ravniku v uvodu predstavitve zahvalila Lea Ferjan, direktorica Zavoda za kulturo Bled, kjer so izvedbo projekta zaupali že utečeni ekipi, oblikovalki in urednici Andreji Završnik, avtorici Lidiji Pavlovčič in piscu strokovnega dela Vidu Lenardu.

»To je že naša tretja monografija, h kateri smo pristopili z vso kreativnostjo – in lahko rečem, da je bila za nas ustvarjalce nov velik izziv, ki je prinašal tako sladkosti kot drugačne zahteve od prejšnjih dveh,« je povedala Andreja Završnik.

Izjemen in bogat spomin

Kot je povedala avtorica besedila v monografiji Lidija Pavlovčič, sta se z Ravnikom dobila vsaj desetkrat, njun pogovor je potekal zelo gladko, da se pozna njegova rutina 35 let dela v pedagoškem poklicu. »Postavim vprašanje, in kot bi pognal govorni stroj, je pogovor potekal po dve, tri ure, kar je bilo zame veliko presenečenje, če pomislim, da je moj sogovornik vendarle v svojem 95. letu,« je povedala Lidija Pavlovčič, ki so jo ob tem presenetile najmanj tri stvari. Prva je izjemen sogovornikov spomin, kot drugo omenja izjemno dolg časovni lok, ki zajema skoraj 150 let, pri čemer velja upoštevati tudi izročilo njegove matere še iz 19. stoletja in časa gradnje Bohinjske proge, pa potem čas druge svetovne vojne in njegovega dolgega ustvarjalnega obdobja.

»Ravnik zna opisati dogodke, kot bi pred seboj imel fotografijo. Točno ve, kako je bil nekdo oblečen in kako in kaj je kdo povedal, ne glede na to, ali je od takrat minilo dvajset ali osemdeset let. Tretje pri njem je zanimiva trojna vloga, ki jo je imel v celotni karieri, kot umetnik, pedagog in organizator razstav. Te so bile odmevne in veličastne, prav tako pa so generacije otrok, ki jih je poučeval likovni pouk, pri njem pridobile ne le ogromno znanja o umetnosti, ampak tudi splošne vzgoje do narave, do sočloveka in do spoštovanja vsega, kar nas obdaja v domačem okolju, hkrati pa je v njih spodbujal tudi odprtost do zunanjega sveta.«

Obsežen likovni opus

Strokovni pogled na Ravnikov umetniški opus v monografiji predstavlja Vid Lenard, kije poudaril, da Janez Ravnik velja za umetnika z izjemnim ustvarjalnim zagonom. »V besedilu sem poskušal združiti obdobje po drugi svetovni vojni v kontekstu socialističnega samoupravljanja in njegovega formalnega ustvarjanja, ki ga je ves čas razvijal in se odzival na aktualne situacije v družbi tako, da jih je vpletel v neko simboliko, ki je večplastna. Na ta način se je odzival kot angažiran socialno občutljiv umetnik, kar je bila takrat pričakovana drža ustvarjalca. In ne le to, samo ustvarjanje je tudi presegel z družbeno aktivnim delom v Festivalni dvorani in v učiteljskem poklicu,« poudarja Lenard in dodaja, da je kasneje znal kritično in objektivno doživljati in tudi interpretirati tudi nenadne družbene spremembe. »To vsekakor presega čas, hkrati pa je njegovo delo vendarle tudi nasledstvo nekega obdobja, tako Slovenije kot tistega, kar je dobrega dala nekdanja država, da je vse njegovo udejstvovanje omogočila.«

Spregovoril je tudi sin Bojan Ravnik, ki je bil v mladih letih spremljevalec na očetovih likovnih poteh, uredil pa je tudi dokumentacijo o njegovem delovanju. »Oče je bil vselej zelo delaven umetnik, v desetletjih je ustvaril bogat opus, ni pa hranil dokumentacije o svojem delu, naj gre za samostojne in skupinske razstave ali pa tiste, ki jih je organiziral. Vedeti moramo, da je bilo to desetletja pred internetom,« je povedal Bojan Ravnik in poudaril, da je prav v digitalnem arhivu Gorenjskega glasa našel največ podatkov o objavah o njegovem delovanju.

V delih so njegova čustva

»Seveda sem zadovoljen z monografijo,« je dejal Janez Ravnik, ki je v pogovoru ubesedil nekaj zanimivosti iz svoje življenjske in ustvarjalne zgodbe in dodal, da je v knjigi opisano vse drugo. Ob tem je poudaril, da ustvarjalen človek nikoli ne zaključi svojega dela. »Novosti kar bruhajo na plan, še posebno v umetnosti. Če bi v svojem likovnem delu vseskozi 'vlekel eno in isto struno', bi se me naveličali. Kljub temu pa mi je uspelo slediti neki svoji niti, čeprav v različnih stilih. Sem človek nekoliko občutljivejše narave, zato sem vedno čutil s svojimi deli. Če že nekaj delaš, moraš delati s srcem, se poglabljati v temo, sicer je tvoje delo zaman.«

Kot je ob zaključku predstavitve monografije dejala vodja pogovora Mojca Polajnar Peternelj, je pred kakšnim letom Janeza vprašala, ali še riše, slika, skratka ustvarja, pa je dejal, da nič. »Ko sem vas zadnjič vprašala, pa ste rekli, da ste od takrat naredili sedemdeset risb in slik. Zdaj veste, kaj pri Janezu pomeni nič,« je predstavitev, ki so se je udeležili številni Blejci, v duhovitem tonu zaključila voditeljica.