Tristo sporočil za šeststo nemških mark

Zmenkarije na Čvekafonu, 1. del

Borut je v času, ko je še živel s starši, poletja preživljal na Jezerskem. Če ne drugače, so prišli vsaj na Ovčarski bal. Oče je imel sodelavca, pri katerem so potem prespali. Makadamskih poti, po katerih je mularija kolesarila, je bilo ničkoliko.

Mladostnih razposajenosti se še danes, ko je že srečal Abrahama, rad spominja. »Mulci smo poznali tudi vse skrite stranpoti, kamor so se zelo radi zatekli zaljubljenci za kakšen 'tingtongl'. O, kako smo se smejali, če smo jih pri tem presenetili! Njihovi prestrašeni obrazi so nam bili v neizmerno veselje!« med smehom razlaga.

A človek obrača, Bog obrne. Borut z dekleti, ko je prišel čas zanje, ni imel sreče.

»Pa da ne boste mislili, da nisem nobene pripeljal k hiši. Pri dobrih petindvajsetih sem prvo nagnal, ker ni znala kuhati in pospravljati, druga ni marala otrok, tretja me je že po treh mesecih prevarala.

Nakar me je sredi noči poklical kolega: 'Jutri se ga gremo napit. Postal sem dedek!' S cmokom v grlu sem mu obljubil, da pridem. Vse do jutra sem se premetaval po postelji in se spraševal, kako je mogoče, da je uspelo njemu, meni pa ne, zakaj se punce pri meni obnašajo kot jegulje ... Komaj jih objamem, že mi zdrsnejo iz naročja!«

»Potem sem naletel na reklamo za Čvekafon. 'Bi se radi pogovarjali z našimi dekleti? Pošljite SMS,' je pisalo v njej. Zanimivo. Ne da bi razmišljal, sem se včlanil. Z enim samim klikom sem se znašel med fotografijami samih lepih deklet. Nič več se nisem dolgočasil! Na začetku sem malo zardeval, saj nisem bil navajen, da mi že prva pošlje sporočilo: 'Sem prijetna nagica, iščem črnolasca za nekajtedenski fuk.' Zajel sem sapo, potem pa sem raje izbral zlatolaso Fany temno rjavih oči in zapeljivo belega nasmeha. Nemudoma se je odzvala mojemu povabilu na klepet. Cenil sem, da mi ni vsiljevala spolnosti. Sploh pa ne 'fistinga' in skupinskega seksa.

Da sem ji o sebi povedal vse najlepše, je bilo pričakovati. Godilo mi je, ker so jo zanimali avtomobili. Tudi takrat, ko sem ji razlagal o mercedesih, me je brez prekinjanja poslušala.

Fany naj bi bila po poklicu učiteljica, samska pri dvaintridesetih. Zaupala mi je, da je imela do zdaj samo enega moškega. Njene besede so me navdušile.

Po treh mesecih pogovorov se je nabralo že več kot tristo sporočil. Saj ne, da bi bil škrt, ampak … Vsako je stalo dve nemški marki, skupaj sem imel za več kot šeststo mark stroškov. To pa niso bili več heci! Nevsiljivo sem ji zato predlagal, da se nekje v Ljubljani dobiva na kavici. Prav zabolelo me je, ko je povabilo zavrnila, češ da je v klepetalnici zato, ker ji je dopisovanje všeč, in ne zato, da bi prišlo do osebnih stikov med nama. Pogoltnil sem cmok razočaranja, pomagati si pa nisem več mogel. Pogovori z njo so mi postali zelo zelo dragoceni, brez njih nisem mogel živeti. Po domače rečeno: bil sem zasvojen!

Potem je nekaj časa ni bilo na spregled. Nekega večera sem od neznanke dobil SMS-sporočilo: 'Sem Fanyjina sestra. Povedati ti moram, da je bolna. Ima meningitis in leži na infekcijski kliniki.'

V trenutku sem se odločil: Fany moram obiskati, pa naj stane, kolikor hoče! Najprej sem se odpeljal v naselje, kjer naj bi živela. Ker je bil to manjši kraj, ljudje pa so se poznali med seboj, sem upal, da jo bom hitro našel. Žal sem bil razočaran. Takšnega dekleta ni nihče poznal. Kamor gre bik, naj gre še štrik, sem si rekel in vzel nekaj dni dopusta. Obiskal sem bližnje in daljne osnovne šole, nihče je ni poznal! Nisem vedel, ali sem bolj razočaran ali bolj jezen sam nase, da sem se pustil voditi za nos. Minilo je nekaj mesecev. Spoznal sem dekle, katere oče je pri nas servisiral starodobnika. Ravno sem se bril, ko sem zaslišal znani 'plenk' na telefonu. Najprej SMS potem pa še telefonski klic!

'Ojla, Fany na tej strani,' se je oglasila. Jeza, ki sem jo potlačil na dnu želodca, je v trenutku izbruhnila. Ostro sem jo prijel zaradi goljufanja in zavajanja. Pa se mi je na zelo prefrigan način izvila in se mi celo opravičila, da je bila res bolna, pa da moškim laže zato, ker ne more nikomur zaupati.

Toliko časa me je pregovarjala, da sem se ponovno vdal. Na portalu sem se čisto uradno naročil na zmenek z njo. Izmenjala sva si 1467 sporočil, sami izračunajte, koliko me je to spet stalo, potem pa je, ko sem začel siliti vanjo, da bi se srečala, z menoj prekinila stike.

Tudi prav, sem si rekel ravno prav besen. Če ne bi imel Anje, s katero sem se začel resneje družiti, bi mi bilo še težje.

Potem pa se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi, in končno sem, tepec vseh tepcev, razkril, kaj tiči v zakulisju takšnih in drugačnih žensk, ki slišijo na 'umetniško ime' Fany.

Naj najprej povem, da je moja mama zelo zanimiva, predvsem pa zelo aktivna ženska. Zaradi težav s hrbtenico je morala pustiti službo, nehala pa je tudi nastopati na amaterskem gledališkem odru. Mislil sem, da jo bo invalidska upokojitev užalostila in potrla. Nikakor! Čisto slučajno sva se srečala pred Namo. 'Nimam časa, sonček moj!' mi je rekla, 'hitim na tečaj retorike.' Pomahal sem ji, vesel, da se je znašla. Že svojega jamranja sem imel do vrh glave dovolj, da bi poslušal še njenega? Niti slučajno! Prvega decembra je praznovala rojstni dan, povabila je tudi Anjo. Mama je bila zelo dobro razpoložena in tudi očetu je šlo ves čas na smeh.

'No, zdaj ko si doma, pa lahko skrbiš za vrt, kokoši in zajce,' sem jo podražil. Mama me je objela okoli ramen in me stisnila k sebi. 'Pravzaprav je to delo padlo na očetova ramena. Jaz delam od doma na Čvekafonu!' se je pohvalila.

Če bi me v tistem trenutku zadela strela z jasnega, ne bi bil tako šokiran, kot sem bil ob njenih besedah. Mama je postala moderatorka virtualnega klepeta?!«

(Se nadaljuje)