Iz Beograda s tremi odličji

Po junijskem evropskem prvenstvu v plavanju so v Beogradu na prvenstvu stare celine nastopali tudi plavalci veterani, med katerimi je bil tudi Andrej Pirc, ki je domov v Kranj prinesel kar tri medalje.

Kranj – Na evropskem prvenstvu v plavanju za veterane v Beogradu je slovenska ekipa dosegla imenitne rezultate. Domov so se vrnili s kar 17 medaljami, med njimi je za tri poskrbel Andrej Pirc, s katerim sva se pogovarjala po končanem tekmovanju.

Že kar nekaj časa je, odkar ste zaključili tekmovalno kariero med plavalci, mednje pa ste se vrnili kot plavalni veteran. Kakšne spomine imate na leta treningov in tekem?

Plavati sem začel že pri petih letih in bil v klubu aktiven 15 let. Najboljši rezultat sem imel na državnem prvenstvu, ko sem bil drugi v disciplini 200 metrov delfin. Nastopal sem tudi na mednarodnih tekmovanjih, nikoli pa evropskih ali svetovnih prvenstvih. Ko sem bil star 21 let, so moji soplavalci postopoma nehali trenirati, tudi sam pa sem si želel zaključiti fakulteto. Motivacije za tekmovanja nisem več imel, sem pa v plavanju ostal kot trener. Tako mislim, da kakšna štiri leta nisem nikoli skočil v bazen, bil sem zgolj ob njem. Ko sem bil star 25 let, pa sem šel na svoje prvo veteransko prvenstvo, ki je bilo v Stockholmu. Takrat je veljalo, da po zaključku kariere vsaj dve leti ne moreš nastopati med veterani.

Kako ste se odrezali na prvem nastopu med veterani?

Bil sem tretji na 200 metrov delfin, nastop pa je bil zame res pozitivna izkušnja. Že naslednje leto sem šel na svetovno prvenstvo v Ameriko in osvojil dve bronasti medalji. Tudi kasneje sem še nekajkrat šel na evropska in svetovna prvenstva, zadnjič pa je bilo to leta 2016, ko sem nastopil na evropskem prvenstvu v Londonu, kjer nas je bilo več kot deset tisoč tekmovalcev. Tudi takrat sem osvojil dve tretji mesti. Nato do letos nisem več tekmoval.

Kaj je vzrok, da se še želite dokazovati?

Ugotovil sem, da me še vedno »drži«, da treniram in plavam. S prijatelji, predvsem Majem Blatnikom, Luko Babnikom, Gašperjem Narobetom in Tomažem Beštrom, se zadnja leta dvakrat tedensko dobivamo na bazenu v Kranju in skupaj plavamo. Po covidu sem se letos odločil, da grem konec februarja na svetovno prvenstvo v Doho. Tam sem bil na 200 metrov delfin šesti, na 100 metrov delfin pa deseti. Nato sem šel še na evropsko prvenstvo v Beograd, kjer pa sem osvojil drugo mesto v kategoriji 400 metrov mešano ter tretji mesti na 200 in 100 metrov delfin. Plavam namreč v kategoriji med 40 in 44 let in sem bil med najstarejšimi v svoji kategoriji, zato je zame, ki bom star 44 let, to še boljši izid.

Šport je za vas pomemben, saj ste tudi športni pedagog?

Seveda, šport učim na Osnovni šoli Simona Jenka. Zdi se mi pomembno, da sem z aktivnim športnim življenjem lahko vzor predvsem otrokom. Poleg tega sem trener v športnem društvu Aktivček, kjer imamo plavalne skupine za odrasle. Tudi tam smo dobra družba. Ne ukvarjam pa se več z aikidom, saj za vse, imam namreč tudi družino, preprosto ni več časa.

Boste še tekmovali?

Želim si, da bi šel prihodnje leto na svetovno prvenstvo v Singapur, ko bom najmlajši v svoji kategoriji od 45 do 49 let. Takrat bo še več priložnosti za kolajne, zame pa bodo izziv tudi čim boljši rezultati, čeprav se zavedam, da so z leti rezultati slabši. Seveda stroške tekmovanj plačam sam, lani pa sem imel srečo, da sem za Doho dobil nekaj donatorjev za letalsko vozovnico in hotel. Prav tako so mi v službi omogočili, da sem lahko izkoristil dopust.