S kolesom na Nordkapp in nazaj

Sandi Rutar je za kolesarsko pot na skrajno severno točko Evrope in nazaj potreboval 46 dni. Vsak dan je prevozil od sto do dvesto petdeset kilometrov. »Ukvarjaš se zgolj s tistim trenutkom in ničimer drugim,« je povedal o dnevih na kolesu.

Kamničan Sandi Rutar ima za sabo že več kolesarskih podvigov. V preteklosti se je podal že do Črne gore in Korzike ter tudi sicer prekolesaril stotine kilometrov po Evropi in Sloveniji. Bikepacking, kot z angleško besedo pravimo potovanju s kolesom, ga je prevzel in postal njegov način življenja.

Njegova kolesarska zgodba je polna različnih dogodivščin, zadnjo pa je spisal v začetku letošnjega poletja, ko se je vrnil z nepozabne poti na Nordkapp, skrajno severno točko Evrope. »Lani sem sicer nekaj opreme prodal, saj sem si rekel, da ne bom več s temi torbami 'letal' naokoli,« pripoveduje Sandi. A v kolesarskem pokoju ni zdržal dolgo. »Med kolesarjenjem po Gorenjskem mi je v glavi kar naenkrat naredilo 'klik' in poklical sem šefa, da potrebujem dopust, saj grem na Nordkapp.«

Greš dan za dnevom

Začrtal je pot, ki ga je na daljni sever vodila skozi vzhodnoevropske in baltiške države, vračal pa se je skozi Dansko, Nemčijo in Avstrijo. Na pot se je podal 23. maja in v 46 dneh prepotoval skoraj 7744 kilometrov. »Takšne številke bi se marsikdo ustrašil, a ko se izziva lotiš, greš dan za dnevom. Ne razmišljaš o celotni poti, temveč se osredotočaš na dnevne cilje,« pravi.

Na poti je spal večinoma v naravi. »Nisem imel točno določenega dnevnega cilja. Če sem ob koncu dneva videl, da je v bližini kamp, sem se odpeljal do tja, saj sem ne nazadnje moral tudi napolniti telefon in druge elektronske naprave. Sicer pa sem spal kar na prostem ob poti,« pripoveduje sogovornik.

Vsak dan je tako prekolesaril dobrih sto, v najdaljši etapi pa celo 250 kilometrov, oprtan s štiridesetimi kilogrami prtljage. Kljub temu razen počene napere na srečo večjih težav s kolesom ni imel. Kolesarjenje v vseh mogočih vremenskih razmerah je sicer zahtevalo svoj davek, nazadnje je zaradi bolezni na poti proti domu del poti med Hamburgom in Münchnom opravil z avtobusom.

Sicer pa so mu veliko bolj kot težke v spominu ostale prijetne izkušnje. Če v kakšni državi Vzhodne Evrope kultura vožnje ni najbolj prijazna kolesarjem, je v Skandinaviji drugače. »Večkrat so me ljudje ustavljali, me spraševali, od kod sem in kam grem, ter mi pomagali, tako da sem se res počutil dobrodošlega,« še pove sogovornik. Tako si je na Švedskem zaželel pice, na koncu pa dobil kar dve. »Nisem popolnoma razumel, kaj me je vprašala natakarica, in očitno sem naročil dve pici namesto ene. Račun je bil 26 evrov, sam pa sem imel le 20 evrov gotovine, plačilne kartice pa niso delovale. Pa mi je 'oprostila' šest evrov,« o prijaznosti domačinov pripoveduje Sandi Rutar. »Bil sem ravno sredi prve pice, ko sem na presenečenje dobil še drugo. No, tista pa je prišla prav za večerjo.«

Čeprav je pravi cilj tovrstnih avantur sama pot, pa je bil občutek, ko je dosegel najsevernejšo točko Evrope, zares neverjeten. »Gre za nekakšen mali kolesarski Mount Everest in občutek, ko dosežeš to skrajno točko, je težko opisljiv.«

Odklopiš misli

Sicer pa se na tovrstne poti ne podaja zato, da bi bil najhitrejši, da bi podiral rekorde ali da bi komur koli želel kaj dokazati. Kot pravi, mu te poti omogočajo, da se umakne vase, hkrati pa na njih spozna, kako malo v resnici potrebujemo v življenju. »Na kolesu lahko meditiraš, se ukvarjaš sam s seboj in odklopiš misli. Ukvarjaš se zgolj s tistim trenutkom in ničimer drugim,« pravi Kamničan in dodaja, da je kolesarjenje zanj način, kako spoznava samega sebe – in se tako lažje spopada z vsakodnevnimi izzivi. »Bolj gre za psihično kot pa za fizično moč.«

Izzivov mu tudi v prihodnje ne manjka. Kot pravi, ga zagotovo še čaka kakšna podobna kolesarska avantura, morda tudi na kakšni izmed preostalih celin, saj bi rad doživel tudi to izkušnjo. Razmišlja pa tudi o potovanju v Indijo, kjer pa bi se bolj kot kolesarstvu rad podrobneje posvetil jogi in ajurvedi.