Potapljanje za invalide (1)

V poletnih mesecih je več priložnosti za različne aktivnosti na in v vodi. Ena izmed njih je potapljanje, ki je primerno tudi za invalide. Več o tem je povedal Šenčurjan Matjaž Repnik, inštruktor potapljanja za invalide, ki ima tudi državno licenco za šport invalidov. »Potapljanje invalidom omogoča, da so pod vodo enako svobodni kot drugi. Morebitne telesne omejitve namreč v vodi ne predstavljajo ovire, kot lahko to velja na kopnem,« je poudaril.

Po njegovih izkušnjah je potapljanje primerno za osebe z različnimi invalidnostmi. Repnik se s potapljanjem kot inštruktor ukvarja od leta 2012, od leta 2013 je inštruktor potapljanja za invalide. Izobraževanje je opravil na Malti. »Inštruktor potapljanja za invalide mora imeti dodatna znanja. Na tečaju smo se učili specifičnih stvari, na primer kako s slepimi komunicirati pod vodo, saj ne vidijo znakov, ki jih dajemo; kako in kam namestiti uteži za potapljanje gibalno oviranim osebam … Cilj je bil, da se naučimo pomagati osebam z različnimi posebnimi potrebami vse od začetka do konca in jim omogočiti pozitivno izkušnjo potapljanja,« je dejal.

Pridobljeno znanje je želel v Sloveniji preskusiti tudi v praksi. Iskal je primerno osebo z invalidnostjo. Leta 2014 je izvedel prvi potop z Ninom Batageljem, ki ima tetraplegijo. Za oba je bil to velik uspeh in dobra izkušnja, ki sta jo nadgrajevala. Repnik je od takrat v podvodni svet popeljal že kar nekaj oseb z invalidnostjo. Lani je zanje v okviru društva Kisik – Oxygen, katerega predsednik je, organiziral poseben dogodek na Bledu. Ta je bil ob finančni podpori Občine Šenčur brezplačen. Kot pravi, zaradi pomanjkanja časa takšnega dogodka letos ne bo, se pa odzove na klic vsake osebe z invalidnostjo, ki se želi preskusiti v potapljanju. »Zanimanja je bilo že kar nekaj, ni pa redko, da do samega potopa nato ne pride. Razlog je v tem, da kandidati ne pridobijo zdravniškega potrdila. Vsak, ki se želi potapljati, ne glede na to, ali je invalid ali ne, mora izpolniti zdravniški obrazec, osebe z invalidnostjo pa največkrat pridobiti še zdravniško potrdilo. Seveda je bilo kar nekaj primerov, ko zdravniškega potrdila niso dobili, poleg tega pa navajajo še eno težavo – kje naj zanj sploh zaprosijo.«

Potapljanje se, ne glede na to, ali gre za enkratno izkušnjo ali za celoten potapljaški tečaj, začne na suhem s spoznavanjem opreme in kratkim opisom vaj. »Nato se prestavimo v plitvo vodo, kjer vse vaje ponovimo. Pri osebah s posebnimi potrebami je vse prilagojeno njihovim oviranostim. Inštruktorji smo z namenom, da jim vajo pomagamo uspešno izvesti, prilagoditi dogovore … Sledi potop, ki je do maksimalne globine 12 metrov. Lahko se zgodi, da zdravnik predpiše manjšo globino, na primer do pet metrov, morda se s tečajnikom dogovoriva, da se ne bova potopila tako globoko, da je za začetek dovolj na primer do treh metrov ... Pomembno je, da pridobijo občutek potapljanja, da je izkušnja pozitivna,« je še dejal Repnik in dodal, da potope za invalide izvaja za vse, ki so stari vsaj 15 let, kar je predpisala potapljaška šola, pri kateri je opravil izobraževanje, in ki nimajo zdravstvenih omejitev. Vsaj ob prvem potopu je zaželeno, da ima oseba ob sebi tudi spremljevalca. (Se nadaljuje)