Podpisano: Vedno v začetku

V Galeriji Prešernovih nagrajencev je potekal drugi dogodek v okviru razstave Vedno v začetku, posvečene 80-letnici Marka Pogačnika, nagrajenca Prešernovega sklada in Unescovega umetnika za mir. Ob knjigi, ki je izšla ob razstavi, je umetnik spregovoril o tem, kaj se onkraj logike godi z Zemljo.

Kranj – Kipar, slikar, pisatelj in konceptualni umetnik Marko Pogačnik, Kranjčan, ki že več kot pet desetletij živi v Šempasu, umetniško pa deluje po vsem svetu, je na razstavo ob svoji osemdesetletnici k sodelovanju povabil tudi svoja kranjska kolega, pesnika Iztoka Geistra in filmarja ter fotografa Naška Križnarja, pri projektu Benetke pa se je pridružil še fotograf Bojan Brecelj. »Nikoli ne delam sam, saj me zanima, kako lahko umetniško delo nastaja v sodelovanju, naj bo z različnimi skupinami ali posameznimi ustvarjalci,« Pogačnik pove ob razstavi.

Na prvem izmed dogodkov v sklopu razstave, ki bo v Galeriji Prešernovih nagrajencev na ogled do konca avgusta, je Marko Pogačnik minuli torek v atriju galerije pripovedoval o tem, kaj se onkraj logike godi z Zemljo. V uvodu v večer pa sta najnovejšo knjigo Vedno v začetku, ki je izšla v sozaložništvu Galerije Prešernovih nagrajencev in Založbe Vitaaa pri Društvu za sožitje človeka, narave in prostora v krajšem pogovoru predstavila njena snovalca Marko Pogačnik in dr. Miklavž Komelj.

Pogovor z umetnikom

Knjiga na skoraj dvesto straneh prinaša razgovor med umetnostnim zgodovinarjem, pesnikom, pisateljem in publicistom dr. Miklavžem Komeljem in Markom Pogačnikom, ki je mesec in pol potekal v intenzivni korespondenci po elektronski pošti in tudi drugih miselnih nivojih. »V najinem pogovoru se vedno približujeva nekemu začetku, zato naslov in spirala na naslovnici nista naključna. Pogovor je potekal na spiritualen način, zanimalo me je mnogo stvari, saj je s historičnega gledišča Pogačnikov opus izjemno zanimiv tudi v svetovnem merilu,« je dejal Miklavž Komelj, da je v knjigi tudi nekaj, kar se približa institucionalizaciji, a se hkrati te na neki način tudi reši, saj Pogačnik nikoli ni pristajal na to, da bi se zvedel v neki obstoječ sistem. »Je v tretji umetnosti, ki je ne moremo ujeti v neko definicijo, čeprav je hkrati ves čas obstajala.«

Da je vesel pogovora s tako sijajnim sogovornikom, je poudaril Pogačnik. »Miklavž je čez noč postavil vprašanja, jaz sem čez dan odgovarjal. Mislim, da je v tej knjigi navzoč ritem dan – noč in tako vsak dan, eden za drugim,« je dodal umetnik, o svojem jubileju pa: »Nisem star 80 let, ampak 62 let. Leta 1962 sem prvič javno nastopil v foajeju Prešernovega gledališča, ko sem na ogled postavil 'ready made' objekte, sestavljene iz vsakdanjih predmetov. To so bile precej izzivalne reči. Od takrat je minilo 62 let in takrat se je začela moja pot, ki še vedno traja.«

Dialog s prostorom

V nadaljevanju je Marko Pogačnik, pred polnim atrijem obiskovalcev pripovedoval o tem, kaj se dogaja z Zemljo. Govoril je, da mora v našem odnosu do Zemlje v prvi vrsti priti do dialoga s prostorom. »Umetnost in znanost sta enakovredna partnerja v kulturi, oba v najširšem pomenu besede – sta kot moški in ženski pol. Umetnost mogoče premalo vztraja pri popolnem pogledu – da sem lahko razvil tak način gledanja, sem odkril z geomantijo. Obstaja namreč način, kako se gleda na Zemljo, pokrajino, drevesa, druga bitja kot na del vseobsegajoče zavesti, ki ji rečemo Gajina zavest – zavest, ki jo vsa bitja delimo med seboj,« je povedal govornik.

Med drugim je poudaril presenečenje, kako je mogoč tako velik razpon med znanostjo in tem, kar počne človek z naravo in sam s sabo. V znanosti, kemiji, biologiji, tehnologiji smo lahko tako zelo popolni, pravi puritanci, na drugi strani pa smo sočasno sposobni voditi najbolj totalne, surove in krvave vojne. »Težava je v tem, da se strukture, ki obvladujejo Zemljo in civilizacijo, trenutno upirajo, kar pa nam ne sme vzeti volje, da iščemo pot vedno v začetku. Jaz se vsak dan ukvarjam s tem, kje smo, kdo in kje so sile, ki zavirajo in kako najti pravo pot za zemljo.«