Trener je verjel vanj

Sašo Boškan iz Plavalnega kluba Triglav Kranj bo kot edini slovenski plavalec nastopal v moški konkurenci na olimpijskih igrah v Parizu, nastop na dvesto metrov prosto pa ga čaka to nedeljo.

Kranj – Z današnjo slovesnostjo ob odprtju se v Parizu začenjajo poletne olimpijske igre. Kmalu, že v nedeljo, pa svoj prvi nastop na največjem druženju športnikov z vsega sveta pričakuje 21-letni Kranjčan Sašo Boškan. Nastop v elitni konkurenci si je dokončno zagotovil pred mesecem dni na evropskem prvenstvu v plavanju v Beogradu, na kranjskem bazenu pa sva se pogovarjala še pred odhodom v Francijo.

Kaj je tisto, kar vas je pripeljalo v šport, med plavalce?

Razlog je res preprost, saj sem se pri šestih letih želel naučiti dobro plavati. Takoj sem se vpisal v Plavalni klub Triglav in plavanje mi je postalo zelo všeč. Tako sem se odločil, da bom plavalec. Vmes sem šel tudi k nogometu in nekaj časa kombiniral oba športa. Vedel sem, da v obeh ne morem biti ravno najboljši, in tako sem se nazadnje odločil za plavanje.

Plavanje je šport, ki zahteva veliko treningov, napora. Kdaj ste vedeli, da boste kljub temu vztrajali?

V osnovni šoli, nekje do sedmega razreda, je bilo vse skupaj bolj za šalo, nato pa se je začelo resneje. Na začetku srednje šole, ko sem prišel k sedanjemu trenerju Luki Berdajsu, mi je ta rekel, da verjame vame in da bi lahko postal odličen plavalec. Rekel mi je, da se moram le odločiti, ali bom resno treniral. Odločil sem se, da bom, in že na poletnem državnem prvenstvu sem dosegel svoja prva dva državna rekorda. Takrat sem si rekel, da po letu dni resnega treniranja že lahko nekaj dosežem in da bom nadaljeval.

Ko bi se morali dokazovati med mladinci, se je začela epidemija covida-19. Kako ste prebrodili ta čas?

Bilo je obdobje, ko smo bili vsi doma, vse je bilo zaprto in skoraj dva meseca ni bilo moč biti v bazenu. Takrat sem veliko časa preživel na kolesu. Poleg tega smo po Zoomu s trenerji imeli vaje doma. Šele ko so se bazeni začeli odpirati, smo spet hodili na skupne treninge in kasneje na tekmovanja.

Kdaj ste začeli verjeti, da lahko nastopite na olimpijskih igrah v Parizu?

Mislim, da leta 2022 na evropskem prvenstvu v Rimu, kjer sem se uvrstil v polfinale. Takrat sem imel dober rezultat, bil sem 14., in rekel sem si, da je do Pariza še dve leti in zato zadosti časa, da lahko dobro treniram in se nato tudi kvalificiram.

Štirje slovenski plavalci, Peter John Stevens, Anže Ferš Eržen, Primož Šenica Pavletič in vi ste bili kandidati za olimpijske igre, na koncu ste bili vi najboljši. Kako vam je uspelo?

Na junijskem evropskem prvenstvu v Beogradu se nihče ni izkazal, kot bi želel, jaz pa sem imel srečo, da sem lani decembra v Rotterdamu zelo dobro plaval in sem se na koncu s tem rezultatom uvrstil na olimpijske igre. Je pa bilo treba počakati do konca tekmovanj v Beogradu.

So bile zadnji mesec zaradi nastopa v Parizu priprave kaj intenzivnejše?

Že prej sem dobro treniral, saj sem se zavedal, da če se ne bi uvrstil na te olimpijske igre, bi se zagotovo na naslednje. Sicer nas prihodnje leto spet čaka svetovno prvenstvo in ves čas je treba trenirati.

Kaj si v Parizu želite doseči?

Zagotovo bi bil zadovoljen z osebnim rekordom, kar pomeni, da bi bil prvi Slovenec, ki bi na 200 metrov kravl plaval pod 1:47. To je moj osnovni cilj, kaj bo to pomenilo glede uvrstitve, pa težko rečem. Ali bo to zadoščalo za polfinale ali ne, pa ne vem.

Bo na startu v Parizu srce utripalo kaj drugače kot na drugih tekmovanjih?

Trenutno mislim, da ne. Ko bom v Parizu, pa bo morda vse drugače. Ne glede na to, kje plavam, ali je to državno prvenstvo ali mednarodna tekmovanja, vedno se osredotočam na disciplino, na svoj nastop. Morda pa bo tokrat izkušnja drugačna ...

Ali se zdaj posvečate zgolj plavanju ali je čas še za kaj drugega?

Študiram upravno informatiko v Ljubljani, sem v prvem letniku. Zdaj sem še v dilemi, ali naj nadaljujem ali naj se prepišem na Fakulteto za organizacijske vede v Kranj, saj mi vožnja v Ljubljano vzame kar nekaj časa. Sicer pa sem prej končal gimnazijo na tehniški gimnaziji Šolskega centra Kranj, še prej pa sem hodil v Osnovno šolo Matije Čopa na Planini, kjer živim. Poleg tega rad poslušam glasbo, igram računalniške igrice, povezane zlasti z znanstveno fantastiko. Poleg tega se rad družim s prijatelji. Časa za kaj dosti drugega pa ni.

Kaj na vaše rezultate in odhod v Pariz pravijo domači?

Seveda so zelo ponosni, tako starejši brat kot sestra in starši. Poleg njih bi se zahvalil vsem drugim, ki sodelujejo z menoj, zlasti trenerjem, pa tudi prijateljem in vsem, ki bodo navijali zame tako letos kot v naslednjih letih.