Želi si imeti veliko družino

Ima prodorne modre oči in nikoli ne nosi pet. »No, enkrat sem jih,« se zasmeji visoka in sloka 25-letnica. Zminčanka Laura Bogataj, bodoča magistrica psihologije, se je pred kratkim vrnila z evropske univerzijade, kjer so slovenske odbojkarice zasedle četrto mesto.

Že po nekaj minutah pogovora je moč ugotoviti, da je zaljubljena tako v odbojko kot tudi v psihologijo. Zaveda se, da so v Škofji Loki čakalne vrste za psihološko pomoč dolge, zato si želi, da bi imela prostovoljno svetovalnico. »Tovrstni centri so prezasedeni, in če sem že sodelovala pri psihološki pomoči študentom na fakulteti in imam izkušnje, bi rada na ta način komu pomagala. Tudi če bi lahko opravila pogovor le z enim na teden, bi bilo to že veliko,« napove svojo tiho željo, ki jo želi kmalu uresničiti. A pogovor začneva z njeno drugo ljubeznijo – odbojko.

Pred kratkim ste se vrnili z univerzijade na Madžarskem.

Univerzijada se je začela 10. julija in je trajala do 24. julija. Potekala je v dveh mestih, v Miškolcu in Debrecenu. Mi smo bili v Miškolcu devet dni. Tam so bili še judoisti, karateisti, kikboksarji in šahisti. Odbojkarice smo zasedle četrto mesto. Kot nam je na dušo položil trener, se bomo čez deset let spomnile zgolj tega, kako smo se imele super in kako povezane smo bile med sabo. Ogromno različnih športnikov smo spoznali, veliko je bilo Nemcev, Špancev, Italijanov, Madžarov. Zanimivo je, ko se pogovarjaš z različnimi ljudmi in vidiš, kako šport dejansko povezuje; da ni pomembno, kaj kdo trenira – vse poti so si podobne, z odrekanji, vztrajanjem …

Ampak kot ste omenili, se vaša profesionalna odbojkarska kariera počasi zaključuje.

Evropska univerzijada na Madžarskem je bila nekakšna pika na i moji odbojkarski karieri. Odbojko sem trenirala osem let. V osnovni šoli sem igrala klavir, zato takrat še nisem hodila na odbojko, čeprav sem si želela, pa zaradi obveznosti in tudi nevarnosti za poškodbe prstov ni bilo primerno. V sedmem razredu sem jo začela trenirati in se takoj zaljubila vanjo, jo trenirala do tretjega letnika gimnazije, potem se mi je zdelo, da v Škofji Loki nekako ne morem več napredovati. Po dveh letih sem jo spet začela igrati in ugotovila, da je fizična moč, ki sem jo v tem času pridobila, zelo pomembna, višje sem skočila, lažje sem držala prežo. V času korone sem začela igrati v prvi odbojkarski ligi, pri Krimu, in do letos je bilo tako. Zdaj pa je prišla prelomnica, ko se kot ženska moram odločiti, katere stvari so pomembnejše v življenju. Vem, da jo bom pogrešala, vem pa tudi, da lahko še kadar koli pridem na kak trening, bodisi v Škofjo Loko ali v Ljubljano. Poletja si sploh ne predstavljam brez odbojke na mivki … Odbojka je del moje identitete. Že vidim, da bom aktivna mamica, ki bo vsaj enkrat na teden igrala odbojko.

Torej že razmišljate o materinstvu?

Meni se zdi to nekaj najlepšega. Da bom, upam kmalu, postala mamica, čutim kot poslanstvo. Imam starejšega in mlajšega brata. Rada bi imela veliko otrok. Že pri nas, ko smo trije, se mi je to vedno zdelo nekaj najlepšega, ta otroška radost in igrivost. Da imaš veliko bratov in sester, je velika vrednota, pridobiš neke socialne izkušnje, se naučiš sodelovanja, pomoči, odrekanja ...

Trenutno sicer opravljate študentsko delo v kadrovski agenciji.

Na agencijo, v kateri delam, se obrnejo podjetja, ki ne najdejo kadra oziroma ga iščejo in jim ga ne uspe dobiti. Obrnejo se na nas, predstavijo profil, ki ga potrebujejo, strokovno in značajsko, potem pa mi skušamo najti primernega zaposlenega po različnih bazah. Ko ga najdemo, osebo povabimo na razgovor. Strokovno ga ne moreš oceniti, ker se zdaj veliko iščejo tehnični profili, ampak na razgovoru ga osebnostno oceniš, spoznaš njegovo zgodbo, ti razloži, zakaj ga ta priložnost zanima, in oceniš, ali je primeren za podjetje ali ne. V tem delu, ki ga opravljam zdaj, vidim začasno priložnost za spoznavanje ljudi, njihovih zgodb.

Koliko se ljudje na tovrstnih razgovorih odprejo?

Zelo različno. Predvsem pa je od tebe odvisno, kako znaš pogovor zapeljati, da pridobiš njegovo zaupanje, da se razgovori. Jaz imam trenutno razgovore z bolj splošnimi profili. Mi je pa sodelavka, ki je specializirana za programerje, rekla, da je pri njih zelo tipično, da nočejo razlagati stvari o sebi. Ampak ko se odprejo, pa začnejo veliko in zelo strastno razlagati o svojem delu.

Vas je študij psihologije od nekdaj privlačil?

Pravzaprav sem bila celo osnovno šolo in gimnazijo prepričana, da bom šla študirat nekaj v naravoslovni smeri, tudi izbirna predmeta na maturi sta bila kemija in biologija. Želela sem študirati farmacijo, fizioterapijo ali medicino. A na informativnih dnevih nisem začutila povezanosti s temi študiji, vse se mi je zdelo preveč hladno, tehnično. Potem pa sem šla s prijateljico na informativni dan na Filozofsko fakulteto, šla je poslušat slovenščino. Zavila sem v sosednjo učilnico, kjer so predstavljali psihologijo, in me je ta čisto navdušila. Zdaj zaključujem magisterij. Moraš ga opraviti, ker sicer ne dobiš licence oziroma kompetenc, da izvajaš samostojna psihološka testiranja. Tako da si, če nimaš magisterija, v kliničnem delu praktično nezaposljiv.

Kot sva se pogovarjali, ste na fakulteti nudili psihološko pomoč študentom.

V prvem letniku smo imeli predmet Svetovanje in psihoterapija. Profesorica nas je dala v pare in izvedli smo štiri kratka terapevtska srečanja. Takrat smo se morali snemati, narediti prepis in razdelati, katere ukrepe je vsak uporabil in zakaj. Med nami izbrala nekaj tistih, ki smo bili po njenem mnenju na stopnji, ko bi nam soštudenti lahko zaupali, in nam ponudila možnost sodelovanja v psihološki svetovalnici. Pomoč smo izvajali pod mentorstvom. Vsak mesec smo naredili povzetek in poslušali, s čim se srečujemo. Mentorica nam je svetovala in tam smo se res ogromno naučili.

Katerih težav je med študenti največ?

Anksioznosti, tesnobe, paničnih napadov, težav z odnosi, nezaupanja vase, da nimajo notranjega miru, da jih skrbi, da niso na pravem mestu, da ne delajo tega, kar bi radi. Strah jih je prihodnosti in da ne bodo uspešni.

Časi se spreminjajo, pred dvajsetimi leti se je denimo o anksioznosti zelo malo govorilo.

Anksioznosti je več vrst in v zadnjem času jih je vse več. Sama sem imela predstavitev na temo Fear of missing out, po slovensko bi rekli Strah, da nekaj zamujaš. Zdi se mi, da ogromno anksioznih počutij izhaja iz tega, da imaš toliko možnosti na internetu in na socialnih omrežjih, da vedno gledaš, kaj kdo dela, ti pa se moraš mogoče doma učiti, na kaj pripravljati, si v življenjskem obdobju, ko si malce zmeden in misliš, da ves čas nekaj zamujaš. Primerjaš se s prikazanim na profilih, kjer vidiš uspehe, dobre plati, ne pa realnosti. To sproža tesnobo, ki v resnici ni potrebna. Če bi bil sam s sabo in te ne bi ves čas ustavljale ideje, česa nimaš in da si slabši kot drugi, bi se lažje soočil s sabo. Če se zna človek usesti, si vzeti čas, premisliti in si začne postavljati vprašanja, najde odgovor. Tako pa ves čas samo bezljamo in doživljamo pritiske družbe.

Delujete mirni, spravljeni sami s sabo.

Pridejo tudi težji trenutki. Zaključujem študij in me včasih malo stisne, da zdaj gre pa zares, da moram dokončati še magistrsko nalogo. Po eni strani se veselim, da bom naredila korak k odraslosti, resnosti, malo več odgovornosti, po drugi strani pa prihajajo tudi nove skrbi. Jeseni bom začela opravljati prakso, upam, da v Zdravstvenem domu v Sevnici, tam je dobra zdravnica. Pravijo, da se res potrudi, da te pošlje v vse segmente dela. Pisala sem tudi na Center za otroke in mladostnike v Škofji Loki, a so zelo zasedeni.

Sevnica je od Zminca kar oddaljena …

(nasmeh) Moj fant Uroš je iz Mokronoga, tako da bom imela blizu, z vlakom je iz Mokronoga do Sevnice pol ure. Se mi je »poklopilo« tudi na tem področju. Spoznala sva se skozi odbojko, igral je v Krki. Ko sem jaz začela igrati v prvi ligi, mi je ogromno nasvetoval. Sicer je študiral teologijo, nameraval se je specializirati za družinsko terapijo, a za zdaj študij še čaka, da ga bo dokončal. Se pa rad pogovarja z ljudmi, tudi v klubu je bil »psiholog«. Na številnih ravneh sva zelo povezana.