Mojstri ognja in železa

Hotovlja – Srečanje, ki ga vsako leto pripravijo na drugi lokaciji, je namenjeno predvsem druženju, izmenjavi izkušenj in predstavitvi kovaškega dela. Gostitelj srečanja je bil tokrat kovač France Bizovičar, ki letos zaznamuje štirideset let svoje kovačije, v kovaštvu pa deluje že 46 let. Ukvarja se predvsem z orodnim kovaštvom. Izdeluje orodje za gozdarstvo, od cepinov, sekir in macol do nožev, pa tudi meče za penino. »Skupaj imamo okoli 150 tipskih izdelkov, izdelujemo pa tudi izdelke po naročilu.« Na srečanju v njegovi kovačiji, kjer je prikazal svoje delo, se je zbralo okrog trideset stanovskih kolegov iz vse Slovenije.

Znanje, ki ga ne želijo izgubiti

Cehovsko društvo kovačev Slovenije so ustanovili leta 2017 z namenom prikazovanja, ohranjanja in promocije kovaškega poklica, je pojasnil njegov predsednik Janez Mir. »Poklic kovača namreč izumira, tako zaradi sprememb na trgu kot zaradi posledic ukinitve poklica kovača in izobraževanja v taki obliki, kot je bilo nekoč,« je poudaril in dodal, da danes izobražujejo oblikovalce kovin, a se kovači s tem poimenovanjem ne strinjajo. Društvo so tako ustanovili tudi zato, da bi kovači svoje znanje ohranili in ga prenašali naprej. »Že ob ustanovitvi društva smo se zavezali, da ničesar ne bomo skrivali drug pred drugim; da si ne bomo konkurenca, ampak si bomo pomagali, izmenjali izkušnje in tudi poslovno sodelovali. Vsi namreč ne moremo delati vsega.« Društvo ima po njegovih besedah približno 25 zelo aktivnih članov, vseh članov je nekaj več kot 30, ob njih pa še veliko simpatizerjev. Čeprav je v Sloveniji še vedno veliko registriranih kovačev, je med njimi vse manj tistih, ki se ukvarjajo s klasičnim kovaštvom. Marsikatera tradicionalna kovačija je prešla na strojegradnjo oziroma druge sodobne dejavnosti, pojasnjuje Mir.

Od orodja do umetniških izdelkov

Tudi kovaštvo se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo, saj se pri delu v gozdu in gradbeništvu uporablja vse manj ročnega orodja. Med mladimi je tako ta čas popularno predvsem nožarstvo, je pojasnil Mir. Po letu 2000 je precejšen vzpon doživelo umetno kovaštvo, s katerim se ukvarja tudi sam, a je tudi to po letu 2015 spet začelo zamirati. »Pri sodobni gradnji se uporabljajo drugačni materiali in rešitve, zato je manj klasičnih kovanih ograj, balkonov in stopnišč. Obenem na trg prihajajo cenejši, pogosto manj kakovostni izdelki iz uvoza, potrošniki pa se pri nakupu pogosto odločajo predvsem na podlagi cene.« S tem se tradicionalni izdelovalci težko kosajo, saj ročno izdelan in unikaten izdelek zahteva precej več časa in znanja. Kljub temu, zagotavlja Mir, dela za kovače ne zmanjkuje. »Še vedno je treba servisirati in popravljati različna kmetijska in gradbena orodja, ograje, povpraševanje je tudi po drobnih unikatnih izdelkih, spominkih in darilnem programu.«

France Bizovičar z Lucio Žitnik, eno redkih žensk pri nas, ki se ukvarjajo s kovaštvom. / Foto: Mateja Rant

Srečanja se je udeležila tudi Lucia Žitnik, ki se s kovaštvom ukvarja že od leta 2011. Kot pravi, so ženske v tem poklicu redke, tako da niti ni naziva za žensko kovača. Kovačica naj bi namreč označevala kovačevo ženo, ne pa tudi ženske, ki se ukvarja s tem poklicem. V kovaštvo jo je pripeljalo naključje, je priznala. Izvedela je za mariborskega kovača Miho Krištofa in ga obiskala v njegovi delavnici. »In potem nisem nikoli odšla iz delavnice,« se je posmejala. Pri svojem delu rada združuje uporabnost in umetnost – najraje izdeluje ogledala, mize in stole, nam je še zaupala.