O kresi se dan obesi

Tunjice – »Naši predniki sveta niso doživljali le z razumom. Doživljali so ga skozi naravo, občutke, tišino in znamenja. Narava je del nas, čeprav se v zadnjem času zdi, da se od nje vse bolj odmikamo, da je materializem pomembnejši. Nazaj moramo obujati znanja in vrednote naših prednikov, da bomo znova začutili naravo in sami sebe. Zato želim, da naše kresovanje ni samo še en dogodek, temveč zares pristno, intimno doživetje,« je povedala Milena Erbežnik Klanšek, predsednica društva Tun'ški glas, ki kresovanje tudi organizira. To se je na travniku, v idiličnem okolju Gradiškove domačije v sredo, 24. junija, začelo že v popoldanskih urah s pletenjem venčkov, ki so krasili glave zbranih. Dišalo je po šentjanževki, rmanu, pelinu, praproti (včasih so verjeli, da ta na kresno noč za kratek čas zacveti), sivki, ivanjščicah in drugih kresnih zeliščih, ki naj bi bila v tem obdobju, ko je narava na vrhuncu, najbolj prežeta s sončno energijo, rastline naj bi imele posebno moč.

Rituali kot pomen povezovanja

Kot imata v tem času posebno moč tudi ogenj in voda. Po starem ljudskem običaju so v noči s 23. na 24. junij pripravljali vodo sv. Janeza, v katero so polagali šentjanževko za svetlobo in zaščito, rožmarin za moč in jasnost, sivko za mir, kamilico za nežnost, vrtnico za srce, bezeg za zaščito, meto za pomiritev … Tudi ogenj in kresovi nosijo posebno sporočilo. »Naše prednike je dejstvo, da bo vedno manj sonca, navdajalo z nelagodjem, to je pomenilo manj hrane, manj toplote, manj vsega, zato so želeli soncu pomagati, da bi čim dlje imelo moč, da bi grelo in varovalo,« pa nam je povedala kulturna antropologinja Branka Urbanija, ki se vsako leto z veseljem udeleži tunjiškega kresovanja in ga strokovno podpre. Spregovorila je o šegah in navadah kresne noči ter pomenu kresovanja. »Ko družba neha praznovati rituale, obredja, na nek način razpade. Rituali imajo pomen povezovanja,« je prepričana.

Ognjeno kolo,
simbol Kresnika

Tudi na tunjiškem kresovanju imajo obredi velik pomen. Kdor je želel, je na listek zapisal, kaj starega želi opustiti, in to spustil v ogenj. Medtem ko so bili nekateri zatopljeni v svoje misli, ko so se drugi družili, ko so otroci živahno tekali po bližnjih travnikih, sta zagorela dva kresova, pospremil ju je zvok kabrce, starodavnega glasbila. Mojstrica igranja nanjo je Kristina Šegel iz Kamnika, sicer učiteljica, pa tudi violinistka Folklorne skupine Sava Kranj. »Vsakič, ko vidim kakšno novo glasbilo, me zasrbijo prsti. Najbolj me privlačijo naša ljudska glasbila. Na ta dogodek pridem vsako leto, ker je nekaj zelo posebnega, zame nekaj svečanega,« je povedala Kristina Šegel, ki se je tokrat kresovanja udeležila v družbi še nekaj članov kranjske folklorne skupine.

Poseben trenutek večera je bil, ko je zagorelo ognjeno kolo, simbol Kresnika, ki predstavlja sonce na vrhuncu njegove moči in izraža željo po rodovitnosti, dobri letini, zaščiti skupnosti. »V ljudskih šegah je bilo kolo izdelano iz lesa, obdano s slamo, prižgano in spuščeno po pobočju,« je pojasnila Milena Erbežnik Klanšek. Kolo so, kot včasih, prižgali moški, na dnu hriba so ga pogasile ženske.

Dogodek, ki je privabil obiskovalce od blizu in daleč, je podprlo še vreme, tistega večera se ni skisalo. Ko je sonce zašlo za obzorje, se je druženje nadaljevalo, tudi s tradicionalnimi skoki čez žerjavico. Kresovanje, tako pristno in hkrati za današnji čas tako posebno, da ostane v spominu še dolgo potem, ko ogenj ugasne.