Planinstvo in tržiška raglja

Ljubljana – Gore imajo v slovenskem prostoru poseben simbolni pomen in so v zgodovini pomembno prispevale k oblikovanju slovenske kulturne identitete. Na pobudo Planinske zveze Slovenije (PZS) je ministrstvo za kulturo v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije pred nedavnim vpisalo dve novi enoti: planinstvo in alpinizem.

Planinstvo je v registru opredeljeno kot skupek znanj, vrednot, praks in organizacijskih oblik, povezanih z obiskovanjem gora, planinsko vzgojo, urejanjem poti, delovanjem društev ter planinskih koč. Prispeva k ohranjanju tradicij, prenosu znanj in veščin varnega gibanja v gorah ter k odgovornemu odnosu do gorskega okolja. Alpinizem pa je opisan kot gorska dejavnost, ki združuje plezanje, gibanje po zahtevnem terenu, snežno-ledne vzpone in alpinistično smučanje. Temelji na znanju o gorskem okolju, tehničnem znanju, izkušnjah, etiki in tovarištvu pri premagovanju zahtevnega gorskega sveta. »Vpis planinstva in alpinizma v register nesnovne kulturne dediščine je pomembno priznanje vsem generacijam planincev in alpinistov, ki že več kot stoletje soustvarjajo slovensko planinsko izročilo. Planinstvo in alpinizem nista zgolj dejavnosti v gorah, ampak način življenja, ki temelji na spoštovanju narave, prostovoljstvu, solidarnosti, znanju in odgovornosti. Veseli nas, da je država prepoznala njuno kulturno vrednost, saj s tem potrjuje, da dediščina ni le tisto, kar zgradimo, temveč tudi vrednote, ki jih živimo in prenašamo na mlajše rodove. V PZS bomo še naprej skrbeli, da bo to bogato izročilo ostalo živo, dostopno in v navdih prihodnjim generacijam,« je poudaril predsednik PZS Martin Šolar.

V Tržiču se še raglja

Velikonočno ragljanje v Tržiču se dogaja v dneh od velikega četrtka do velike sobote, ko cerkveni zvonovi ne zvonijo in se namesto njih v Tržiču oglašajo raglje. Njihova vretena med obhodi po ulicah mesta vrtijo ragljači, ki z ragljanjem oznanjajo Jezusovo trpljenje in smrt. Velikonočni obhodi rágljačev predstavljajo nadaljevanje tradicije, ki je v Tržiču močno zakoreninjena in je zelo pomemben del lokalne identitete. Šega, ki izvira vsaj iz zadnjega desetletja 19. stoletja, ni bila prekinjena niti med drugo svetovno vojno niti v času strogih koronskih ukrepov leta 2020 in 2021, ko je rágljanje potekalo – izjemoma brez obhodov ob odprtih oknih in na balkonih hiš. Skupnost župljanov Tržiča s ponosom ohranja tradicijo, ki prehaja iz roda v rod. V letih med svetovnima vojnama so rágljali fantje, danes rágljajo fantje in dekleta, tudi starejši župljani, zgodi se, da hkrati rágljajo predstavniki treh generacij ene družine. Vpis v Register nesnovne kulturne dediščine s tem omogoča razvijanje pozitivnega odnosa do dediščine velikonočnega rágljanja in ohranitev živosti šege v prihodnje.

Tudi koline dobile svoje mesto

Koline pa so zimska družinska in skupnostna šega, povezana z zakolom prašiča in predelavo mesa v mesne izdelke in jedi. V preteklosti so bile tesno povezane z zagotavljanjem prehranske varnosti in so imele pomembno mesto v letnem krogu kmečkega življenja. V današnjem času se zaradi industrijske predelave mesa, sprememb življenjskega sloga in vrednot, strožjih zakonodajnih zahtev in pomanjkanja izvajalcev koline za lastno uporabo pojavljajo vse redkeje ali se vključujejo v predstavitvene oziroma turistične prireditve. A kot dodajajo na ministrstvu, s prepletom delovnih praks, kulinaričnega znanja, šeg in navad ostajajo pomemben del prehranske in družbene kulture v Sloveniji.