Alenka Pavc na trasi ultramaratona Badwater 135, za katerega pravi, da je boj z naravo, kjer ni množic, kjer si večino časa sam s cesto, vročino in svojo glavo. / Foto: osebni arhiv
Skoraj trideset ur tekla po Dolini smrti
Gorenjka Alenka Pavc je pretekla ultramaratonsko preizkušnjo Badwater 135 v kalifornijski Dolini smrti, ki velja za eno najtežjih, če ne celo najtežjo na svetu. »Ena največjih življenjskih preizkušenj je za mano,« je povedala.
Kokrica – Ultramaraton Badwater 135 poteka skozi puščavo Death Valley (Dolina smrti), kjer se tekači spopadajo z izjemno zahtevnimi razmerami: neznosno vročino, dolgimi vzponi, suhim zrakom, razbeljenim asfaltom in skoraj neprekinjenim tekom pod žgočim soncem. Trasa se začne v Badwater Basinu, 86 metrov pod morsko gladino, ki je najnižja točka Severne Amerike, zaključi pa se na Whitney Portalu pod goro Mount Whitney. Tekmovalci premagajo 217 kilometrov in skoraj 4800 višinskih metrov. Uradni časovni limit za dokončanje preizkušnje je 45 ur.
Letošnja preizkušnja se je vpisala v zgodovino po rekordnih dosežkih. Avstralec Max Jolliffe je postal prvi tekač, ki je bil v cilju v manj kot 21 urah (20 ur, 53 minut in 41 sekund) in s tem izboljšal prejšnji rekord proge. Zgodovinski je tudi dosežek Španke Carmen Maríe Pérez, ki je postavila nov ženski rekord (21 ur, 5 minut in 32 sekund) in osvojila drugo mesto v absolutni konkurenci. Med 95 tekači so bili kar štirje Slovenci, ki so vsi uspešno prišli do cilja: Alenka Pavc, Nataša Robnik, Mirko Bogomir Miklič in Luka Videtič.
Edina Gorenjka med četverico je Alenka Pavc, 49-letna ultramaratonka s Kokrice pri Kranju, ki je pred dvema letoma uspešno pretekla že Spartathlon. A preizkušnja v Dolini smrti je bila tudi zanjo nekaj posebnega, ne le zato, ker je bila na njej prvič. »To ni tekma, kjer odloča samo hitrost. To je preizkušnja vztrajnosti, prilagajanja in moči v najtežjih možnih pogojih. Na start pridejo lahko le tekači z dokazano ultramaratonsko zgodovino, vsak tekmovalec pa potrebuje svojo spremljevalno ekipo, ki skrbi za prehrano, hidracijo, hlajenje in varnost,« je pojasnila in dodala kratko primerjavo s Spartathlonom. »Spartathlon je zgodovinska zgodba. Tam te nosijo tradicija, ljudje in neverjetno navijanje. Badwater pa je boj z naravo. Tam ni množic. Tam si večino časa sam s cesto, vročino in svojo glavo.«
V pripravah je imela nemalo težav. »Pred nekaj meseci nisem vedela, ali bom sploh lahko stala na startu. Priprave so bile zaradi zloma rame precej drugačne od načrtovanih. Namesto običajnega tekaškega treninga sem do starta pretekla nekaj več kot dva tisoč kilometrov, dodatnih okrog 2500 km pa naredila na trenažerju, da sem ohranjala vzdržljivost brez prevelike obremenitve rame. Veliko sem vložila tudi v vaje za rehabilitacijo in prilagajanja na vročino. Moj glavni cilj je bil priti do cilja in pokazati, da se lahko po težki poškodbi vrnem na višjo raven. S svojim časom sem izjemno zadovoljna. Rezultat je presegel moja pričakovanja in mi dal potrditev, da se vztrajnost in potrpežljivost na koncu poplačata.« Dosegla je 21. mesto absolutno in bila s časom 29 ur, 36 minut in 42 sekund šesta med ženskami.
Pretekli teden so ji sprejem pripravili v Atletskem klubu S12R, katerega članica je. / Foto: osebni arhiv
»Na začetku teka sem res uživala. Vročina me ni ustavila, počutila sem se odlično in verjela vase. Velik del tega uspeha gre tudi moji ekipi. Moj mož Uroš Pavc in prijatelj Igor Bertoncelj sta bila neverjetna spremljevalca. Skrbela sta za hrano, hlajenje, hidracijo in vse podrobnosti, ki so bile v tako ekstremnih razmerah ključne. Na približno 150. kilometru so se pojavile močne prebavne težave, ki so me spremljale do konca. Tempo sem morala precej zmanjšati, prišli so težki trenutki, ko se začne pravi boj samega s seboj. A ravno takrat se pokaže moč ultramaratona – ne zmaga vedno tisti, ki je najhitrejši, ampak tisti, ki vztraja. Ko sem zagledala ciljno črto, so se prepletali utrujenost, bolečina, sreča in neizmeren ponos. Za mano je bila pot, polna dvomov, odrekanja, treningov in podpore ljudi, ki so verjeli vame,« je na kratko opisala svoj tek. Povedala je, da je ultramaraton sicer individualen šport, vendar da takšen podvig nikoli ni delo enega človeka. »Hvala možu, prijatelju, trenerki Barbari Zmrzlikar in vsem, ki so me spremljali, spodbujali in verjeli vame,« je hvaležna.
Badwater 135 je Alenka Pavc sedaj odkljukala, novega cilja za zdaj nima. Bo pa še naprej tekla. »Tek je moj način življenja. Naučil me je vztrajnosti, premikanje lastnih meja in tega, da se nikoli ne predam,« je zaključila.
