Tudi Naklo bo dobilo zemljevid ledinskih imen

Naklo – Ledinska imena so domača poimenovanja travnikov, pašnikov, dolin, poti, jam, domačij in drugih nenaselbinskih zemljepisnih območij. Velikokrat so se zaradi značilnosti prostora prenesla tudi na naselja. Ohranjala so se z ustnim izročilom, tesno povezanim z življenjem kmečkega človeka, zato so bila stalno prisotna v vsakdanji rabi. Ker so se prenašala ustno, se spreminjajo, njihov izvor pa je praviloma povezan z naravnimi značilnostmi in pojavi ter njihovim ljudskim poimenovanjem. Občina Naklo na ta način želi ohraniti nesnovno kulturno dediščino, h kateri sodijo tudi ledinska imena.

Prve raziskovalne delavnice so od 7. do 9. oktobra potekale v Kulturnem domu Podbrezje, kjer so ob strokovni pomoči zbirali gradivo za tiskane zemljevide vasi z ledinskimi imeni. Cilj projekta je do leta 2028 zajeti celotno občino, začeli pa so v Podbrezjah. Delavnice je vodil geograf in raziskovalec ledinskih imen Klemen Klinar, ki je pojasnil, da je cilj izdelava dveh zemljevidov – za severni in južni del občine. Tokrat so podatke zbirali za katastrsko občino Podbrezje, v prihodnjih dveh letih sledijo še druge. Gre za skupno željo po ohranjanju identitete domačega kraja. »Na zemljevidu se večinoma z imeni pokrije celoten prostor, včasih pa vseeno ostane kakšna praznina, če nihče od domačinov tam nima svoje zemlje in se poimenovanja ne spomnijo,« pravi Klinar. »Najboljši poznavalci teh imen so kmetje, starejši lovci, gozdarji, furmani, torej ljudje, ki so na tistem prostoru delali in živeli.« Imena zapisujejo v pogovorni slovenščini, tako kot se izgovarjajo v narečju.

Nekatera poimenovanja so zapisana že na dvesto let starih zemljevidih, druga so se ohranjala izključno po ustnem izročilu. »Že v času Avstrijskega cesarstva je imela vsaka parcela številko in lastnika, da so lahko pobirali davke,« dodaja Jožef Perne iz Kulturnega društva Tabor Podbrezje. Delavnic so se udeležili predvsem starejši domačini, ki se imen še dobro spomnijo in jih tudi uporabljajo. Tovrstna imena med ljudmi še vedno živijo, najpogosteje kot orientacijska pomoč v prostoru. Klinar poudarja, da je ustno izročilo ključno, saj se podatki z novimi generacijami izgubljajo. »Imena se pozabljajo. Včasih so jih mladi bolj poznali, ker so bili vpeti v kmečka opravila.« Danes je kmetij in posledično tudi rabe teh imen vedno manj, še dodaja.