V petkovi izdaji časopisa Gorenjski glas dne 3. julija 2026 je v članku novinarke Klare Mrak objavljeno, da Občina Škofja Loka tudi po izdaji gradbenega dovoljenja nasprotuje gradnji male hidroelektrarne Puštal na Poljanski Sori. Zapisano je tudi, da gradnji nasprotuje župan Občine Škofja Loka Tine Radinja v smislu, da nobena investicija ne sme poslabšati poplavne varnosti. Pri tem je zanimivo, da Občina Škofja Loka in župan Tine Radinja nasprotujeta gradnji MHE šele po izdani odločbi gradbenega dovoljenja ter po odzivu civilne iniciative.
Vsebinska in taktična logika odziva je ta, da smo v času pred lokalnimi volitvami, kar pa posledično ne izkazuje pretirane verodostojnosti. Večletni postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja je potekal taktično in skrivnostno, skrit pred očmi javnosti, kar dokazuje zapozneli odziv javnosti oz. civilne iniciative. V postopku je aktivno sodelovala občina z danimi soglasji, vodenjem postopka, vključno z umeščanjem MHE v občinski prostorski načrt (OPN). Poleg občine je v polni meri sodelovalo Ministrstvo za naravne vire in prostor RS, podrejeno Direkcija RS za vode. Zanimivo je, da je Direkcije za vode soglašala in izdala vodno dovoljenje, upravna enota pa končni upravni akt gradbeno dovoljenje. Vse to na zemljišču v državni lasti ter v varovanem pasu vodotoka Poljanske Sore, in to za nameček kar brezplačno.
V postopku pridobitve gradbenega dovoljenja so akterji spretno obšli drugega zainteresiranega investitorja, sicer pravnega naslednika vodnih pravic, pridobljenih že v času Avstro-Ogrske, z neprekinjeno veljavnostjo v Kraljevini Jugoslaviji, medvojni nacistični Nemčiji in povojni Federativni republiki Jugoslaviji. Naštete države so spoštovale pridobljene vodne pravice in jih tekoče vodile v vodni knjigi in vodnem katastru ter drugih evidencah, kot so razni vodni spisi.
Treba je poudariti, da pridobljenih vodnih pravic do danes ni nihče razveljavil, torej v nobeni državi predhodnici. Leta 2002 je RS sprejela Zakon o vodah, ki je naložil, da se morajo zapisi iz predhodno nastavljenih evidenc vnesti v novonastavljene evidence. Državna birokracija je vnose v novonastavljene evidence opravila selektivno, brez pravne podlage. Tako mnogi imetniki vodnih pravic niso zavedeni v novonastavljenih evidencah, kar ne pomeni, da vodnih pravic nimajo. Z manevrom selektivnega prenosa je država obšla institut nezakonitega izbrisa, s katerim se je v preteklosti že opekla, z izbrisom državljanov iz drugih republik iz registra stalnih prebivalcev. Kreiranje in podeljevanje vodnih dovoljenj – vodnih pravic na podlagi nepopolnih zapisov z izpuščenimi imetniki že pridobljenih pravic se v pravni državi ne bi smelo dogoditi. Vsled navedenega obstaja utemeljen indic, da je v konkretnem postopku gradbenega dovoljenja v prid investitorja pomembno vlogo odigrala globoka država, ki ji pa v dosedanji praksi še ni bilo treba spoštovati prava.
Primer kaže na protipravno delovanje države na lokalni in državni ravni, gre za naklepno protizakonitost v prid investitorju, za protipravno ravnanje zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, kar bi se moralo po uradni dolžnosti preganjati po 57. členu KZ. Primer je signifikanten in zrel za poglobljeno raziskovalno novinarstvo in celo za forenzično preiskavo in je šolski primer velikega razkoraka med pravno in nepravno državo, ki se še poglablja in cilja v bodočnost.
Jurij Križnar