Do Normandije s kolesom, 2. del

V Padski nižini sta me ujela vročinski val in sama ravnina.

Dan sem začel v mestu Portogruaro in na kolesu ujel sončni vzhod. Tisti dan sem se s trajektom peljal po italijanskih otokih Lido in Santa Maria, mimo Benetk. Tam je turistična in betonska džungla. Hotel ob hotelu, restavracije so prestižne, jaz pa sem šel po malico v Spar. Ob treh sem stopil z zadnjega trajekta in si skuhal kosilo. Šok je bil, ko so mi v kampu dejali, da nimajo prostora. Ker je bil to začetek moje poti, si nisem ravno upal »na divje« kampirati. Želel sem si kampa, elektrike, prhe in mirnega spanca. Prvi kamp je bil 76 kilometrov stran v vasici Sustinente, do tja pa sem moral priti pred osmo uro zvečer. Zato sem moral pritisniti na pedale. Pokrajina, razvitost in revščina so bile presenečenje. Bolj sem šel proti notranjosti, več je bilo manjših, na pol zapuščenih, razpadajočih vasi – in sama ravnina. Niti najmanjšega vetra, sonce pa je pripekalo. Ko se zdaj spominjam poti, je to eden izmed čarov potovanja. Presenečenja. Ko mi je nekdo omenil severno Italijo ali Padsko nižino, sem vedno pomislil na večjo razvitost, Milano, Verono, Torino, ampak tisti prizori so bili res drugačni od pričakovanj.

Z dobrim tempom sem nekaj čez sedmo uro zvečer prikolesaril mimo vasi Castelmassa, ki je 21 kilometrov od kampa. Takrat mi je zmanjkalo vode. Voda je za kolesarja ključnega pomena. Zato sem zavil v prvo vas in prosil nekoga za vodo. Prvič se mi je zgodilo, da mi niso dali vode. Dan je šel proti koncu, vsi v vasi pa so me gledali, kot da sem padel z lune. Prvič sem se počutil ogroženega. Ljudje so bili neurejeni, stari, mislim, da so bili cigani. Zato sem, kakor sem hitro vedel in znal, stisnil še 21 kilometrov, brez vode. V vas Sustinente sem prišel nekaj minut pred 20. uro in našel kamp. Zanj sem dal 25 evrov. Italijanske cene za kampe so med tremi najvišjimi v Evropi. V Franciji sem dobil že veliko več za manj. V resnici je bil to samo nek kos zemlje, improvizirana prha in nekaj razdelilnikov za elektriko. Ženska je znala angleško, moški pa je vztrajal samo pri italijanščini in nemščini. Takrat sem kupil dodatne štiri litre vode za rezervo in nikoli mi je ni več zmanjkalo. Zagotovo je bil to najtežji del poti, ampak od tam je šlo vse samo še navzgor. Že naslednji dan sem srečal nove kolesarje in prispel v Mantovo. Nato pa sem tisto ravnino obesil na klin in šel v Veroni na vlak, proti francosko-italijanskim Alpam. Še vedel nisem, kako lep del Evrope me čaka.