Butarica ima čarobno moč

Mekinjski samostan od nedelje in vse do 21. aprila gosti razstavo butaric, ki jo vsako leto pripravi Sabina Romšak, obiskovalci pa si lahko ogledamo najrazličnejše butarice iz vse Slovenije. Kaj je na tej tradiciji tako zelo posebnega, nam je povedala avtorica razstave in velika ljubiteljica kulturne dediščine, ki so jo na začetku bolj kot same butarice privlačile zgodbe, povezane z njimi.

Skoraj vsak kraj ima svojo butarico

»V naši družini gre ta dediščina iz roda v rod. Moj oče je vsako leto naoblal smrekove oblance, mama pa je delala butarice in jih hodila prodajat od hiše do hiše. Počasi je tudi mene zanimalo, kakšne veje potrebujem, kje nabrati bršljan in kako narezati smrekove oblance,« pripoveduje Sabina Romšak, ki z mamo dela t. i. šmarske butarice. Poleg oblancev so v šmarski butari še bršljan oz. brinje in mlada leskova veja, povezani z vrbo, včasih dodajo še resje. Le nekaj kilometrov stran, v Palovčah, je butarica že malenkost drugačna, nekaj deset kilometrov stran pa je drugačno tudi ime. Prav raznolikost butaric na tako majhnem slovenskem prostoru je tisto, kar je Sabino Romšak izjemno fasciniralo. »V Veržeju nesejo k 'žegnu' šopek narcis in mačic, Primorci nosijo lovor in oljko, v okolici Padne pa so izjemno zanimive, a tudi redke, istrske palmice, narejene iz oljčnih listov. Čudovita je tradicija na Ljubnem ob Savinji, kjer imajo lubenske potice – gre za z zelenjem okrašene figurativne podobe, izrezljane iz lesa. V Ratečah na njihove pajklce obešajo suhe preste, na Koroškem butaricam pravijo preste, v Zasavju rep, v Beli krajini pa drenek,« pripoveduje sogovornica.

Blagoslovljena butara je prinašalka sreče

Najrazličnejšim butaricam je skupno mlado zelenje, ki simbolizira pomlad, novo rojstvo. Pa ne samo to, včasih so verjeli, da imajo butarice čarobno, magično moč. Že v poganskih časih so ljudje zbirali »svete« rastline in verjeli, da jih varujejo pred strelami in drugimi naravnimi pojavi ter da spomladansko rastlinje spodbuja plodnost in pospešuje rast. Vse to velja tudi za butarice. Včasih so verjeli v njihovo čarobno moč, zato so ponekod blagoslovljeno butaro razstavili in kakšno vejo postavili pod streho hiše za srečo, nekaj vej so položili na sveže zorane njive, blagoslovljeno zelenje so dali živini, nekaj vej pa so obvezno prihranili, da so romale v peč, ko se je pripravljalo k nevihti. Spet drugje je bila tradicija taka, da so butarico vrgli v ogenj na sveti večer ali na praznik svetih treh kraljev. Ponekod so mladi fantje srečo klicali tako, da so z butarami udarjali ob tla. Vse to so zgodbe, ki so pritegnile Sabino Romšak, da je začela to dediščino bolj poglobljeno raziskovati in jo prenašati naprej, predvsem skozi delavnice in razstave po različnih gorenjskih krajih. Čeprav je prepričana, da so šege in navade premalo poudarjene, jo hkrati neizmerno veseli, da je za njene delavnice vsako leto več zanimanja.