Javlja se Radio Erevan

Menda je v časih Sovjetske zveze obstajala sorta vicev (ki naj bi krožili tudi po bivši Jugi), v katerih je nastopal Radio Erevan, torej radio, ki poroča iz prestolnice takrat socialistične sovjetske republike, danes pa samostojne Armenije. Ukvarjali so se predvsem z vsakdanjimi absurdizmi življenja, zlasti v povezavi s sovjetsko oblastjo, privzeli pa so dialoško obliko tipa »poslušalci nas sprašujejo, Radio Erevan odgovarja«, pri čemer je bil odgovor na kakršen koli način butast in protisloven in zatorej – hecen.

»Poslušalci nas sprašujejo: Kakšna je razlika med kapitalizmom in socializmom? Radio Erevan odgovarja: Velika! V kapitalizmu človek izkorišča človeka, v socializmu pa je ravno obratno!«

Armenija je danes parlamentarna republika z dobrimi tremi milijoni prebivalcev, slabimi dvesto evri minimalne plače, skoraj ničelnim davkom na električna vozila in dvema zaprtima kopenskima mejama, njen javni radio pa se imenuje, preprosto, Armenski javni radio. Vselej pa, četudi o njej ne pokamo več vicev, Armenija v mnogih pogledih ostaja država protislovij, ki jih je izoblikoval zlasti z njenim strateško pomembnim položajem na stičišču Evrope in Azije pogojen tok zgodovine. Ta do južnokavkaškega naroda vsekakor ni bila prizanesljiva – a o tem več kasneje. Za zdaj vam razkrijem zgolj, da se je v deželo in njeno kulturo nadvse preprosto zaljubiti.

Naj najprej predstavim dvojec, s katerim boste potovali v prihodnjih nekaj potopisnih podlistkih: pišem Zala Julija, z mano pa je potoval Jernej – sva dolgoletna prijatelja, rojena nekaj manj kot deset let po zatonu prej omenjenih šal. Oba študenta, željna popotovanja izven dodobra obredene Evrope, a vendar z omejenim, »študentskim« budžetom. Vegetarijanec in veganka z modernima frizurama in enim dvajsetkilskim skupnim kufrom, ki so se mu nekaj dni prej odlomila kolesca.

Na letališče v Erevanu sva priletela sredi noči, iz Turčije – dve okoliščini, ki sta botrovali precej natančni obravnavi ob mejnem okencu. Za Jerneja, ki je od povprečne populacije, ki prečka armensko letališče, višji vsaj za kakih dvajset centimetrov, je bilo treba posebej preusmeriti malo kamero za skeniranje obrazov, zdelo pa se je tudi, da uslužbenki slovenski pasoš – ali bolj verjetno, turški štemplji v njem – ni bil preveč po godu.

Tega ji ne moremo zameriti. Kopenska meja med Armenijo in Turčijo je uradno zaprta že od leta 1993, de facto pa že precej dlje. Odnose med državama še vedno zaznamuje tudi turško zanikanje sicer obsežno dokumentiranega genocida, ki ga je med prvo svetovno vojno Osmansko cesarstvo izvedlo nad tam živečimi Armenci. Na seznamu držav, ki genocida uradno-legalno ne priznavajo, poleg mnogih evropskih držav najdemo tudi Slovenijo.

Ob izstopu iz letališča iščeva bleščečo hondo accord hybrid, za katero se začuda izkaže, da je – poleg policijskega – najbolj beden avto na parkirišču. Poleg nje je namreč stalo še nekaj tesel in gromozanskih električnih kitajcev nama nepoznanih znamk. Pobral naju je tip v oprijetih hlačah, ki nama je med kratko vožnjo orisal svoj pogled na življenje v predmestju Erevana in Armeniji. Da se mu zdi fino, da se Armenija bolj odpira na zahod in da je zadnje čase veliko novih povezav z evropskimi letališči. Sam bi zelo rad obiskal Italijo, sploh Sicilijo, ker, pravi, so Italijani Armencem zelo podobni v tem, da sta jim družina in čast najpomembnejši. (Google pravi, da je film Boter v Armeniji zelo popularen.) Pa da se znajo oblačiti in so res pravi moški, ne kot drugi Evropejci. Če bi on prišel v rožnati majici domov, bi mu jo oče zažgal – takoj zatem, ko bi se mu pošteno nasmejal, seveda.

Oboževalca rožnatih majic na zadnjih sedežih sva mu utrujeno prikimavala – postelja v prenočišču, kamor naju je peljal, je bila pač ponudba, ki je nisva mogla zavrniti.

Predmestje Erevana, v katero smo se pripeljali in skozi katero sva se naslednje jutro sprehodila do avtobusne postaje, je bilo polno belo-sivih še neometanih novogradenj – vsaj kolikor se jih je videlo čez dvometrske kamnite zidove – pred njimi pa so bili parkirani ogromni polluksuzni avtomobili. Armenija se nama je za zdaj kazala zgolj v težko umestljivih drobcih. A tako se začne vsako potovanje.