Na medene tedne kar v Egipt

Njuna skupna življenjska pot se je začela, ko sta se spoznala na avtobusni postaji v Kranju. »On je bil na avtobusu s prijatelji, jaz pa sem stala pred Globusom. Pa so se kar nekaj smejali,« se spominja Marija. Ko sta se 5. junija 1965 poročila, si nista mogla predstavljati, kam vse ju bo življenje zaneslo.

Danes, šest desetletij pozneje, Marija in Vinko Gantar iz Predoselj praznujeta diamantni jubilej – 60 let zakonske skupnosti, predanosti, spoštovanja in vsakdanjih drobnih trenutkov. »Če bi še enkrat izbirala, bi izbrala enako,« pravi Marija z nasmehom, medtem ko ji Vinko prikima in doda: »Skrivnost dolgega zakona? Malo potrpljenja, pa veliko razumevanja. In da znaš kdaj tudi popustiti.«

Še vedno aktivna

Poročila sta se leta 1965 – civilno v Kranju, cerkveno v Predosljah, kjer danes tudi živita, »ohcet« pa so imeli v Logatcu. V šestdesetih letih skupnega življenja sta si ustvarila topel dom, vzgojila dva sinova, Vinka in Tomaža, danes pa jima čas krajšajo tudi štirje vnuki (Jan, Žiga, Žan in Andrej), vnukinja Anja in dva pravnuka, Vid in Jaka. Čeprav sta oba že dolgo upokojena, počitka pri Gantarjevih ni. Dnevi so aktivni – od sprehodov, obiska sinov, vnukov in pravnukov do dela na vrtu in občasnega sproščanja ob televizijskih serijah ter prebiranja časopisa.

Egipt ju je naravnost očaral

Medtem ko je čas tekel in so se leta nizala, pa je ostala tudi ena neizpolnjena želja iz mladosti – medeni tedni. »Ko sva se poročila, ni bilo mogoče iti nikamor. Drugačni časi so bili. A sva si rekla – bova enkrat nadoknadila,« pojasni Marija. In sta – pred nekaj tedni sta si privoščila potovanje v Egipt, ki jima bo za vedno ostalo v spominu. »Egipt naju je popolnoma prevzel. Tako drugačen svet, pa vendar tako gostoljuben,« pripoveduje Vinko, ki je v Afriki služil vojsko in je takrat sklenil, da se bo nekoč vrnil. Navdušila ju je narava, očarale so ju bogata zgodovina, veličastne stavbe iz marmorja in tudi odlična hrana. Potovanje v Egipt jima je pomenilo več kot le obisk nove dežele – bilo je simbolično darilo za ves trud, ki sta ga vlagala v skupno življenje.

Danes, po šestih desetletjih, ostajata skromna, preprosta in z nogami trdno na tleh. A ko govorita drug o drugem, še vedno zazveni tista posebna toplina, ki ne potrebuje velikih besed. Le iskren pogled in roka v roki, ki pravi: »Še vedno sva tukaj. Skupaj.«