Obujali spomine na šolske dni

Udeleženci so se ob tej priložnosti vrnili v čas svojih osnovnošolskih dni, ko je bilo šolanje precej drugačno, kot je danes. Nekdanji sošolci so se spominjali svojih prvih šolskih dni, ko pouk še ni potekal v današnji šolski stavbi. Kot so povedali Janez Čimžar, Jože Kancilija in Zoran Sitar, so sprva obiskovali pouk v župnišču, nato v kulturnem domu, zadnje leto in pol šolanja pa so preživeli v novozgrajeni šoli v Predosljah. Ta je bila za tisti čas nekaj posebnega, saj je veljala za prvo celodnevno šolo v Sloveniji. »Po pouku in kosilu smo ostali v šoli, se učili, pisali naloge in skupaj preživljali popoldneve,« so se spominjali. Med najbolj izstopajočimi spomini ostaja obisk predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita. Kot so poudarili nekdanji učenci, je bil to dogodek, ki je močno zaznamoval njihovo otroštvo in ostal v trajnem spominu. »Višek vseh viškov je bil dan, ko je prišel Tito. To res ni bil vsakdanji dogodek, ne vem, ali se danes kakšen spektakel lahko primerja s tem. To je bilo nepredstavljivo,« je dejal Kancilija. Do takrat so ga namreč večinoma opazovali le od daleč, ko so ob njegovih obiskih Brda stali ob cesti in mu mahali z zastavicami.

Poleg šolskih obveznosti so se sogovorniki z veliko topline spominjali tudi vsakdanjih iger in športnih aktivnosti, ki so zaznamovale njihovo otroštvo. Dekleta so med odmori pogosto skakala gumitvist, fantje igrali nogomet. Šport so zganjali tudi na t. i. lešu – ostanku od pridobivanja železa, ki pa je bil za igro precej neprimeren. Kot se spominjajo danes, padci na takšni podlagi res niso bili prijetni, saj se je material pogosto zapičil v kolena, kar je pomenilo dolgotrajne praske in poškodbe.

Še kako živi so tudi spomini na takratni šolski sistem in vzgojo tistega časa. Učitelji so bili strogi, imeli so jasno avtoriteto in postavljena pravila. Kot so poudarili, sta v razredih večinoma veljala red in disciplina. »Veliko so nas naučili in nam dali kakovostne osnove, ki pridejo prav še danes,« je dejal Sitar in dodal, da je bila šola takrat precej drugačna kot danes. »Pri nekaterih učiteljih ni bilo nobenih traparij, nobenega klepetanja in kakšnih žvečilnih gumijev.« Čeprav so bili učitelji strogi in je kdaj padla tudi kakšna klofuta, sogovorniki danes nanje gledajo z veliko mero spoštovanja. Po njihovih besedah so prav ti pristopi prispevali k temu, da so dobili delovne navade, spoštovanje do znanja in osnovne vrednote, ki so jih spremljale skozi življenje.

V Brunarici Štern so tako znova oživeli spomini na šolske klopi, igre na dvorišču, stroge učitelje in dogodke, ki so zaznamovali njihovo mladost. Srečanje je minilo v sproščenem vzdušju, v znamenju obujanja spominov, smeha in druženja generacije, ki kljub desetletjem, ki so pretekla, ostaja tesno povezana.